Ko doživimo, da nas Bog kliče, je to, kljub trpljenju, negotovosti, strahovom in zmedi, ki se lahko porajajo, nekaj, kar nas privlači. Povezano je z izkustvom Božje ljubezni, ki se ji želimo popolnoma izročiti. 

Ljudje so vedno presenečeni, ko vidijo, da mlado dekle zapusti svet in se odloči za tako "nezanimivo" življenje, v katerem bo omejena celo njena fizična svoboda. Toda nihče ne pozna njene skrivnosti – kaj doživlja v sebi. Ta Božji klic v njej naredi nekakšno ponovno ovrednotenje. Stvari in zadeve, ki so jo prej privlačile in so imele svoj čar, so zbledele in izginile, na prvem mestu pa je Najvišja Lepota, ki je sam Bog.

Poleg tega pa je zelo pomembno še nekaj: Bog izbere osebo, ker ji želi zaupati »posebno poslanstvo«. To je odrešitev bratov in sester.

»Nihče od nas ne živi zase,« pravi sveti Pavel (Rim 14,7). Vsak duhovni poklic ni le za dobro osebe, ki ga sprejme, temveč tudi za dobro Cerkve in vsega človeštva. Božja ljubezen hoče zajeti ves svet.

V redovni skupnosti človek najde oporo za svojo poklicanost in primerne pogoje, da to poklicanost uresniči. Poda se na pot hoje za Kristusom in si prizadeva, da bi v svojem življenju ponovno ustvaril »obliko življenja, ki jo je izbral Božji Sin, ko je prišel na svet« (Lumen gentium, 44). In Gospod Jezus je bil na svojem zemeljskem potovanju deviški, ubog in pokoren. Te evangeljske svete (ali »nasvete«): čistost, uboštvo in pokorščino obljubi vsak redovnik.

Vse oblike redovnega življenja v Cerkvi imajo en sam cilj: Božja slava in zveličanje sveta. Zaobljube evangeljskih svetov in življenje v skupnosti so bistvena sredstva. Načini pa, na katere se ideal uresničuje, so različni, zelo različni, tako kot so različne konkretne potrebe sveta in naravnanosti tistih, ki so poklicani. In Bog, ki je ustvaril vsakega človeka kot edinstvenega, pokaže osebi, ki je poklicana, njeno lastno pot v točno določenem redu, kongregaciji, skupnosti.