Preskoči na vsebino


Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, saj v Tvoje roke izročam svoje življenje. (Brevir, Ps 142)

Če dekle ne ve, kakšna je Božja volja zanjo, si mora prizadevati, da bi to gotovost pridobila, in sicer z vsemi sredstvi, ki so ji na voljo. Predvsem naj torej goreče in srčno moli ter prosi druge zaupne osebe za molitev.

Pomembno je, da opravi duhovne vaje, da luč Božje besede še močneje posveti v njeno srce. S to lučjo človek lahko prepozna, ali je ujet v kakšne ideje, strahove in rane ter prepozna lastna neurejena nagnjenja, ki ga zavajajo v to ali ono smer. Nujno je odpovedati se vsemu, kar nam jemlje notranjo svobodo in veselje. Le svobodno srce lahko prepozna Božjo voljo in nanjo odgovori. Tu so zelo dobrodošla pravila za razločevanje iz knjižice sv. Ignacija Lojolskega Duhovne vaje.

Resna kandidatinja lahko opravi takšne duhovne vaje za razločevanje poklicanosti tudi pri nas, kjer jo duhovno spremlja ena od sester. Izven klavzure imamo primerno sobo za goste.

Priporočljivo je imeti redno duhovno vodstvo oz. rednega izkušenega spovednika/spremljevalca.

Dobro je tudi spoznati redovno življenje, bodisi preko branja ali pogovora z redovnicami.

Če oseba kljub vsemu ne dobi gotovosti, je najbolje, da svoje dvome predstavi redovnim predstojnikom in jih vpraša, ali so jo pripravljeni sprejeti v takšni situaciji. Če se strinjajo, naj se taka oseba odloči in vstopi v samostan, ker jo sicer lahko dvomi in negotovosti mučijo do konca življenja.

Obstajajo ljudje, ki jih že leta preganja misel, da bi se morali vstopiti v samostan, vendar tega niso storili. Če pa bi to poskušali, bi morda hitro ugotovili, da nimajo poklica in bi dosegli popoln mir.

Vstop še ne pomeni, da smo sprejeli dokončno odločitev, ki nas zavezuje vse življenje. Čas kandidature, postulata in noviciata ter celotno obdobje začasnih zaobljub so čas poskusa, spoznavanja redovnega življenja in priprave na dokončno odločitev, ki se sprejme po 9-12 letih od vstopa, ko pride čas za večne zaobljube.

Četudi sestra pred večnimi zaobljubami odide iz samostana, to nikakor ni bil izgubljen čas.  Čas v samostanu je bil koristno uporabljen. Dekle bolje spozna samo sebe, nauči se gledati življenje z Božjim pogledom, pridobi »molitveno kondicijo«, pridobi delavne navade, predvsem pa poglobi svoj odnos z Gospodom.