Drugo sredstvo za podporo molitvi v Karmelu je samota. Seveda ni popolna. V Karmelu je bilo puščavniško življenje vedno skladno usklajeno s skupnim življenjem. Skupaj se zberemo v koru za molitev, v obednici za obroke, pa tudi k razvedrilu (rekreaciji, če nismo v duhovnih vajah ali duhovnih obnovah). Preostanek dneva pa za vsako od sester mine v tišini in samoti celice (ali v bližini celice), ki jo ima karmeličanka zase in za Boga. Tukaj dela in moli. Zaposlena z ročnim delom poskuša ostati v duhu z Bogom in mu delati družbo.

Za ponazoritev je tukaj majhen odsek iz življenja svete Terezije Deteta Jezusa, ki nam ga je prenesla njena sestra Celina:

»Nekega dne sem vstopila v celico naše drage sestre in bila presenečena nad njeno veliko zbranostjo. Šivala je z veliko marljivostjo, vendar se je zdelo, da je potopljena v globoko razmišljanje.

»O čem premišljuješ?«, sem vprašala.

»Razmišljam Oče naš«,  je odgovorila.

Tako sladko je imenovati Boga našega Očeta ...

In solze so ji sijale v očeh« (Nasveti in spomini I, 9).

Karmeličanka čuti stalno in globoko željo po samoti, saj v njej lahko popolnoma najde Boga. Isti nadnaravni čut, ki jo je pripeljal do tega, da je izbrala klavzuro kot okolje, v katerem bo potekalo njeno življenje, jo tudi spodbuja, da nenehno išče samoto.