O redovnem življenju na splošno Najprej je treba poudariti, da je poklicanost v posvečeno življenje »izključna pobuda Boga, ki od tistih, ki jih je izbral, pričakuje odgovor v obliki popolne in izključne posvetitve njemu« (Vita consecrata, 17). Janez Pavel II v spodbudi Vita consecrata pojasnjuje, kako se to zgodi: »Oče, Stvarnik in Darovalec vsega dobrega ... svoje bitje pritegne k sebi z močjo posebne ljubezni in z namenom, da mu zaupa posebno poslanstvo: »To je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mt 17,5). Po tem klicu, ki ga spremlja notranje čudenje, se poklicani izroči Božji ljubezni, ki ga kliče k svoji izključni službi in se popolnoma posveti njemu in njegovemu načrtu odrešenja« (VC 17). V tej izjavi je poudarjen psihološki trenutek: doživljanje poklicanosti kot občudovanja Boga in izkušanje njegove ljubezni ter posledična popolna izročitev Njemu. Ljudje so pogosto presenečeni, ko vidijo, da mlado dekle zapusti svet in prevzame tako "nezanimivo" življenje, v katerem bo doživela omejitev svobode. Toda nihče ne pozna njene skrivnosti, kaj doživlja v sebi. Ta Božji klic v njej naredi nekakšno ponovno ovrednotenje. Stvari in zadeve, ki so jo privlačile in so imele svoj čar, so zbledele in izginile, na prvem mestu pa je bila Najvišja Lepota, ki je sam Bog. V svojem govoru papež poudarja še en zelo pomemben trenutek. Bog, ki izbere osebo, mu želi zaupati »posebno poslanstvo«. To je, kot izhaja iz naslednjih besed, odrešitev bratov. »Nihče od nas ne živi zase,« pravi sveti Pavel (Rim 14,7). Vsak človek, na katerega Bog naslovi svoj klic ljubezni, tega ne prejme samo zase, ampak tudi za dobro Cerkve in vsega človeštva. Kot pravi nek drug cerkveni dokument: »Božja ljubezen hoče zajeti ves svet: bratska skupnost tako postane misijonar te ljubezni« (Bratsko življenje v skupnosti, 56). V skupnosti človek najde oporo za svojo poklicanost in pogoje, primerne za njeno uresničitev. Lahko se poda na pot hoje za Kristusom in si prizadeva, da bi v svojem življenju ponovno ustvaril »obliko življenja, ki jo je izbral Božji Sin, ko je prišel na svet« (Lumen gentium, 44). In Gospod Jezus je bil na svojem zemeljskem potovanju deviški, ubog in pokoren. Te Evangeljske svete obljubi redovnik. Elementi, ki so skupni vsem oblikam redovnega življenja v Cerkvi, so: Božja slava in zveličanje sveta kot cilj; zaobljube Evangeljskih svetov in življenje v skupnosti kot bistvena sredstva. Toda načini, na katere se ideal uresničuje, so lahko različni in dejansko so zelo različni, tako kot so različne konkretne potrebe sveta in naravnanosti tistih, ki so poklicani. In Bog, ki je ustvaril vsakega človeka kot edinstvenega, pokaže osebi, ki je poklicana, svojo lastno pot v točno določenem redu.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/80