1888 Gdč. Kristina Bernard iz Ljubljane prosi cesarja, da bi se smel ob bregu reke Ljubljanice v vasi Selo (današnje Moste) ustanoviti samostan sester karmeličank. Ona sama daruje za samostan obsežno posest z gospodarskimi poslopji in določeno vsoto premoženja.
1889 V samostanu na Selu se naselijo karmeličanke iz dunajskega in graškega karmela. Med temi sestrami sta dve Slovenki, vse ostale so avstrijskega rodu.
1891 Blagoslovitev nove samostanske cerkve.
1892-1910 Gripa, tifus, potres, požar in poplave pahnejo samostansko skupnost v hudo revščino. V letih pred drugo svetovno vojno si samostan gmotno in številčno opomore. V njem je ves čas 21 sester.
1944 Pod vodstvom s. Doloroze Franko samostan postane slovenski, ko v slovenščino prevede Pravilo in Konstitucije.
1945 Kot zadnja vstopi Marija Saje z redovnim imenom s. Marija Agneza Prečistega Marijinega Srca.
1948 Komunistična oblast razpusti samostan. Samostansko poslopje služi kot stanovanjska hiša. Priorica s starejšimi sestrami sme bivati v zakristiji. Nekaj mladih sester za leto dni ostane na samostanski Pristavi, kjer skrbijo za kmetijo, dokler je ne prevzame zadruga.
1951 Porušijo samostansko cerkev, da razširijo Zaloško cesto. Sestre dosežejo, da jim je za stare sestre vrnjena hiša, namenjena hišnemu duhovniku. Mlade sestre se zaposlijo po različnih službah, dokler si od oblasti ne izprosijo dovoljenja za odhod v avstrijske karmele: Linz, Dunaj, Rankweil.
1967 Razmere v domovini se umirijo in oblast dovoli ponovno ustanovitev karmeličanskega samostana, za kar se odpre možnost v župnijskem gospodarskem poslopju v Mengšu. V skromen samostan se iz avstrijskih karmelov počasi vračajo slovenske karmeličanke.
1971 Preobleka prve novinke v Karmelu Mengeš. Vstopajo nove sestre, samostan hitro postane premajhen. Občina ne da dovoljenja za gradnjo novega samostana.
1980 Podarjeno zemljišče za gradnjo novega samostana v Sori pri Medvodah.
1986 Blagoslovitev novega samostana v Sori pri Medvodah.
1997 Blagoslovitev novega samostana v Mirni Peči na Dolenjskem.
