Preskoči na vsebino


Vaja za ljubezen

Smisel redovne formacije oz. vzgoje je v tem, da se v nas rodi Jezus Kristus. Konkretno to pomeni vsakdanjo vajo v tem, da smo v stiku s svojim srcem in da zaznavamo njegovo govorico, saj je to tudi govorica Boga. Ko se učimo biti v stiku s svojo krhkostjo in majhnostjo, dopustimo Bogu, da se učloveči v nas. Bog je namreč prišel na svet, da bi nas objel v naši ranjenosti in nas ozdravil. Tako se odvija pot Jezusovega življenja v vsakdanjem življenju karmeličanke - od učlovečenja preko križa do vstajenja in vnebohoda. Le tako se tudi naučimo sprejemati svoje sestre v njihovi drugačnosti. To je askeza, trening za ljubezen, trening, da sprejememo čisto drugega, namreč Boga in pustimo, da nas on oblikuje in uporabi tako, kot želi. Formacija nas vodi do tega, da se popolnoma predamo v Božje roke.

 


 

Nujno potrebne sestavine redovne vzgoje:

  • Lectio divina: tu se nam razodeva Učitelj in vzgaja naše srce in um, tu se hrani naše vsakodnevno življenje, tu se zedinja skupnost in tu zahrepenimo po svetosti, kar je pot in cilj celotne formacije. Karmeličanka nima druge naloge kot živeti od Besede – živeti to, kar je bistveno in biti svobodna od vsega preostalega.

  • Liturgija in molitev: tu se znajdemo znotraj Kristusove žrtve, ki je srce življenja Cerkve in vsake skupnosti. To je privilegirano mesto za srečanje z Gospodom, ki nas izpolni od znotraj. Molitev brevirja, h kateri se zberemo sedemkrat na dan, pa pomeni živeti v Gospodovem spominu. Karmeličanka s svojim življenjem in še posebej s svojo molitvijo živi v križanem Kristusu, ki se je naredil popolnoma nemočnega. Tu živimo tudi dar slabosti telesa in se prav preko lastne šibkosti bližamo k združenju, saj se najgloblje prijateljstvo živi v slabosti in ne v moči.

  • Askeza: tu se učimo znanosti Križa in vstopamo v velikonočno modrost krščanskega življenja. Askeza nas vodi v samoto in molk. Ne želimo je razumeti kot nekaj zastarelega. Askeza nam utrjuje voljo, da vsak dan začenjamo znova – da se neprestano spreobračamo in očiščujemo svoje srce s ciljem, da bi bilo naše življenje vedno bolj upodobljeno po Kristusovem. Potrebno pa je doumeti pravi duhovni pomen askeze kot tudi njeno konkretno in uravnoteženo uporabo, v skladu z našim Pravilom, ki pravi: "Upošteva pa naj razumnost, ki zna držati pravo mero v vseh krepostih".

  • Delo (z lastnimi rokami): nas dela solidarne z ubogimi in z vsemi, ki si služijo vsakdanji kruh. Potrebna je vzgoja za evangeljski smisel dela, za zaupanje, odgovornost, istočasno pa za notranjo svobodo od dela, da si ga ne bi prisvajale in da delo ne bi postalo izvor naše identitete. S kakšnim delom se ukvarja kontemplativna redovnica? S takšnim, ki lahko zagotovi samostanu, da se sam vzdržuje.

 


 

Formacija se dogaja v samostanski skupnosti tekom celega življenja. Samostan je delavnica, učilnica za čistost srca in življenja.

 

Bog je oseba, zato vsakogar od nas kliče na zelo oseben način. Vsak od nas je zanj kot bi bil edini. Z vsakim si Bog želi biti predvsem v zelo osebnem in živem, čutečem odnosu, ki pa poraje sadove v širši skupnosti, v Cerkvi, v svetu. Nekatere ljudi kliče k temu, da bi vse svoje življenje že tu na zemlji posvetili le Njemu, kliče nas v globino in lepoto ODNOSA. To je preprosto klic h kontemplativnemu življenju.

 


 

Sestre smo zbrane v skupnosti, v blagodejni tihoti klavzure, na zunaj živimo zelo preprosto življenje, da je lahko notranji odnos z Gospodom toliko bolj živ. Tak način življenja je neizmerno lep in bogat, pa tudi zahteven. Zanj je potrebna precejšnja mera osebne in psihološke zrelosti. Predvsem pa je potreben Božji klic, saj si človek takšnega načina življenja ne izbere sam, temveč ga k temu kliče Bog. Božji klic se prepoznava počasi, skozi molitev in duhovni pogovor. Sestre smo na voljo za pogovor po telefonu, po e-pošti ali pa osebno v naši samostanski govorilnici.

 


Prvi korak: kandidatura

Ta čas prvega razločevanja traja navadno eno leto in se imenuje čas kandidature. Gre za čas medsebojnega spoznavanja in ohranjanja rednih stikov. Kandidatinja ima tudi možnost, da določen čas biva v sobi za goste izven klavzure in se ob tem udeležuje skupnih molitev ter v miru opazuje dnevni ritem našega življenja, sestre pa smo ji na voljo za pogovor. Ta izkušnja ji lahko pomaga pri njenem nadaljnjem razločevanju svoje poklicanosti.

 

 


Drugi korak: postulatura

Če se kandidatinja odloči za vstop, napiše prošnjo za sprejem v skupnost. Ko jo skupnost sprejme, se začne čas postulature, ki navadno traja eno leto. V tem času se postulantka ob duhovnem spremljanju počasi vrašča v življenje klavzurne skupnosti in se udeležuje noviciatskega pouka. Uči se živeti iz moči liturgije in Božje besede, predvsem pa v svojem srcu in v vsakdanjem življenju še globlje prepoznava ljubečo Božjo govorico in s tem tudi svojo poklicanost.

 


Tretji korak: noviciat

S sprejemom redovne obleke (habita) in redovnega imena, novinka vstopi v čas noviciata, ki traja navadno dve leti. To je čas bližnje priprave na redovno življenje. Ob spremstvu učiteljice novink Bog odstira bogastvo karmelske duhovnosti in spoznava lepoto hoje za Jezusom po poti evangeljskih svetov - čistosti, uboštva in pokorščine. To je še vedno čas postopnega prepoznavanja svoje poklicanosti, ki pa navadno dozori v odločitev za prve zaobljube.

 


Četrti korak: čas prvih zaobljub

To je čas med prvimi in večnimi (slovesnimi) zaobljubami. Traja 5 let. V tem obdobju v sestri dozori odločitev za dokončno podaritev Bogu, ki traja do smrti in nato vso večnost.