Ob karmeličanskih samostanih so se začele zbirati tudi pobožne žene, ki so želele živeti po istem pravilu kot bratje karmeličani. Tako so po Evropi spontano začeli nastajati tudi samostani karmeličank.
Pravilo je strogo, saj med drugim predpisuje zdržek od mesa, post od praznika Povišanja sv. Križa do Velike noči, pa tudi stalno klavzuro in tišino.
Ko je v 14. stoletju Evropo zajela kuga, tudi samostanom ni bilo prizanešeno. Črna smrt je slednjič odšla, toda samostani so bili zdesetkani, kar je predstavljalo skorajda nerešljiv problem. Skupnosti, v katerih je umrlo deset ali dvanajst bratov, preostali pa so bili od bolezni oslabljeni, niso mogle še naprej živeti v strogosti, ki jo je določalo Pravilo svetega Alberta. Da bi jim ne bilo treba zapirati svojih hiš, so karmeličani našli rešitev: prosili so svetega očeta, naj omili najstrožje točke njihovega Pravila … Ko se bodo vrnili boljši časi, pa se bodo vrnili k prejšnji observanci. Razlogi so se zdeli utemeljeni in papež je prošnjo odobril.
Toda podirati ni enako kot graditi in tako se je bilo težje vrniti k prejšnji gorečnosti, kot se je zdelo na prvi pogled. Krepostni in izobraženi možje so se večkrat lotili te naloge, vendar njihova prizadevanja niso obrodila trajnih sadov.
Ko je v Avili leta 1535 mlada, lepa in priljubljena Teresa de Ahumada vstopila v samostan sester karmeličank, je bilo v tem samostanu torej drugačno Pravilo, kot so ga pred stoletji živeli goreči puščavniki na gori Karmel. Tudi karmeličanski očetje so živeli po tem olajšanem Pravilu in Prvotno pravilo je bilo pozabljeno.
V samostanu »Učlovečenje« je živelo s Terezijo tudi do 180 sester, ki so lahko zapuščale svoj samostan, obiskovale sorodnike, preživljale dolge ure v govorilnicah in vzdrževale živahne odnose z ljudmi v svetu. Življenje je bilo precej lagodno, čeprav ni manjkalo tudi zelo dobrih redovnic.
V takšnem vzdušju je Terezijo nekega dne, ko je stopila v svojo celico, pretresla naslikana podoba "Kristusa, vsega ranjenega, ki jo je gledal s tako čudovitimi in usmiljenimi očmi, polnimi solz" da ni mogla več zdržati. Vrgla se je k njegovim nogam in mu ihte obljubila, da bo zapustila to povprečno življenje, ter ga prosila, naj ji pri tem pomaga in mu obljubila, da "ne bo vstala, dokler ji ne bo dal tega, kar si želi."
Ne vemo, koliko časa je tam molila, vemo pa, da je tam za vedno umrla gospa Teresa de Ahumada in se rodila sveta Terezija Jezusova, ustanoviteljica in prenoviteljica bosonogih karmeličank, ena od najsijajnejših osebnosti Cerkve.
