To, da obstajajo redovne kongregacije, ki se posvečajo vzgoji otrok ali mladih oziroma skrbi za bolne ali uboge, je za mnoge še vedno precej enostavno sprejeti. Toda smisel obstoja kontemplativnih redov, to je redov, posvečenih predvsem molitvi, je v razumevanju mnogih ljudi, tudi praktičnih kristjanov, povsem nerazumljivo.

Medtem pa je zadeva zelo preprosta, tako preprosta, kot je lahko. Kontemplativni redovi, tako kot vsi drugi redovi v Cerkvi, so bili ustvarjeni iz ljubezni. Lahko bi celo rekli, da je bilo to zaradi presežka ljubezni. Tako je to videla naša sveta mati Terezija:

„[...] je vse moje hrepenenje težilo za tem – in teži še danes – da bi mu bili vsaj tisti redki prijatelji res pravi prijatelji, ko ima toliko sovražnikov. Odločila sem se, da ukrenem vsaj tisto malo, kar sem mogla ukreniti, da se namreč kar se da popolno držim evangeljskih svetov in da po tej poti vodim tudi redovnice, ki so tu. Zaupala sem v brezmejno Gospodovo dobroto, ki ne pušča brez podpore tistih, ki se odločijo, da zaradi njega zapuste vse.« (Pot popolnosti 1,2).

O njih je treba povedati enako, kot Cerkev pravi o vseh redovih. Razlog za obstoj redov je ljubezen, s katero Bog ljubi človeka, in ljubezen, na katero se človek želi odzvati Bogu. Torej, na vprašanje: "Zakaj obstajajo kontemplativni redovi?" - obstaja samo en odgovor: "da bi lahko ljubili več in bolje; ljubili Boga in ljubili človeka.” Kontemplativni red je šola ljubezni, je »delavnica« ljubezni. Karmel obstaja predvsem zaradi samega Boga, zaradi njegovega veselja. In ker je Božje veselje srečen človek, Karmel obstaja tudi za svet.

Karmel je umik za tiste, ki so zaljubljeni v Boga. Človek prihaja sem, da bi živel z Njim za vedno, da bi preživel vse svoje življenje z Njim, da bi potešil lakoto srca, žejnega ljubezni, tako da jo podari ljubljenemu.

»Kdo mi je v nebesih razen tebe?

In če sem s teboj, me ne veseli zemlja.

Meso in srce mi gineva,

skala mojega srca, moj delež

je Bog na veke. (Ps 73,25-26)

Ali ni On tisti, ki bi ga bilo treba najbolj ljubiti z ljubeznijo »do norosti«? Čeprav je zakon med možem in ženo ustanovljen od Boga in je tudi prelep dar, toda z ljubeznijo do osebe ne bomo zadovoljili svoje želje, da bi bili popolnoma ljubljeni, niti ne bomo popolnoma ljubili, ker smo vsi šibki. Ko pa gre za Jezusa – ljubljenega posvečenih duš – smo lahko prepričani, da nas kljub našemu krhkemu stanju ne bo nikoli pustil na cedilu, zakaj On je zvest do konca. In našo ljubezen, ki se sama nikoli ne more dvigniti do njegove lepote, veličine in dobrote, bo nenehno podpirala in krepila njegova ljubezen – stalna in zanesljiva.

Redovno življenje je posvetiti se Ljubezni. Seveda­ to ni stalni užitek ali nenehna omamljenost. »V ljubezni človek ne živi brez bolečine,« pravi Tomaž Kempčan, avtor knjige Hoja za Kristusom. Ljubezen v redovnem življenju se vsak dan izraža v želji in iskanju dobrega drugih, z opravljanjem običajnih, preprostih del in dolžnosti, kakor je to v družinskem življenju. Medtem ko se v zakonu prva gorečnost ljubezni pogosto ohladi (čeprav se to ne bi smelo zgoditi in se ne zgodi vedno) in ljubljena oseba postane vsakdanja ter izgubi svoj čar – je redovno življenje po svoji naravi osredotočeno na povečevanje in bogatenje ljubezni, da bi vedno bolj razplamtevalo njen žar. Boga in samo Njega lahko ljubimo brez zadržkov in brez meja, zato imamo pred seboj neskončnost.

Karmel je tako rekoč nekakšen »umetniški atelje«, v katerem človek odkriva vedno nove izraze ljubezni, da iz lastnega srca izvabi melodije pobožnosti in hvale, ki so všeč Srcu Tistega, ki je veselje.

Vendar pa ljubezen do Ljubljenega ne bi bila popolna, če ne bi bila povezana z Njim v njegovih interesih in skrbeh. Ti interesi našega Boga so usoda ljudi, njegovih otrok.

Ko so sveto Terezijo od Deteta Jezusa, bosonogo karmeličanko, vprašali, zakaj je vstopila v Karmel, je na kratko in jedrnato odgovorila: »Prišla sem reševat duše, zlasti pa molit za duhovnike!« (Avtobiografski spisi, str.133).

Da bi rešili duše znotraj štirih sten samostana, ko nimaš opravka skoraj nobenim človekom, razen s svojimi lastnimi sestrami?

In vendar! V tem sodelovanju z Jezusom ni toliko pomembno, s kom živimo, ampak kako živimo in kako ljubimo tiste, ki jih je Jezus postavil na našo pot. Poglejmo sveto Terezijo, kako je poskušala utelesiti to ljubezen v konkretnem, vsakdanjem življenju.

»…med razvedrilom in ob prostih dneh želim iskati družbo takšnih sester, ki so mi najmanj ljube. Pri teh ranjenih dušah moram opravljati posel usmiljenega Samarijana. Ena sama beseda, en sam nasmeh lahko včasih razveseli žalostno srce. A to ne sme biti edini nagib moje ljubeznivosti, sicer bom kaj hitro ob pogum. Prav lahko se namreč zgodi, da bo z najboljšim namenom izrečena beseda napak umeta. Da torej ne bom izgubljala časa, hočem biti ljubezniva do vseh (posebej še do manj ljubeznivih sester) zato, da razveselim Jezusa« (Avtobiografski spisi, str. 219)

In verjemite, tisto, kar nas je pripeljalo v to zaprto hišo molitve, je bilo med drugim prepričanje, da lahko tukaj, ko pozabimo nase v tem »skritem« apostolatu, služimo ljubljenemu Bogu tako, da delamo dobro drugim. Paradoks? Koliko takih navideznih paradoksov je v duhovnem življenju!

Vprašajmo se: kako in s kakšnimi sredstvi je naš Gospod Jezus Kristus rešil svet? Jezus je bil zagotovo apostol. Potoval je po vsej Palestini, učil, pomagal, delal čudeže. Toda kateri del svojega zemeljskega življenja je posvetil tej zunanji dejavnosti? Samo tri leta v tridesetih letih!

Po drugi strani pa je trideset let živel običajno, navadno življenje, v vsakdanjem delu in težavah življenja navadnega obrtnika. Takrat je delal, molil, slavil Očeta. Navsezadnje pa je bila najbolj odločilna stvar za naše odrešenje žrtvovanje njegovega življenja. Obstajajo ljudje, ki jih Bog kliče, da delajo za odrešenje sveta kot apostoli, predvsem z oznanjevanjem Božje besede. Nenadomestljivi so, ker, kot pravi sveti Pavel: »Kako so imeli verovati v Njega, ki ga niso slišali? Kako so lahko slišali, ko jim nihče ni oznanil?« (Rim 10,14).

Obstajajo pa tudi tisti, med njimi pa so vsi člani kontemplativnih redov, ki so poklicani, da posnemajo to drugo vrsto apostolata Božjega Sina: apostolat molitve in daritve. Če je Gospod Jezus po volji svojega Očeta tako majhen del svojega življenja posvetil neposrednemu, dejavnemu apostolatu, to zagotovo ni zato, ker bi bil malo pomemben. Morda pa nas je hotel opozoriti na vrednost te druge vrste apostolata, na tihi apostolat molitve, ki ga zaradi tega, ker je neopazen za oči, ni mogoče izmeriti, izračunati in je vedno bil, je in ga bo vedno manj cenila večina ljudi.

Medtem ko je to duša apostolata. Življenje ne more biti rodovitno brez molitve in prostovoljnih žrtev, ne glede na to, ali ga opravlja apostol sam, ali nekdo, ki ga nadomešča, ali, bolje rečeno, nekdo, ki ga dopolnjuje in mu pomaga na tem področju. Samo Bog ima moč, da odpre srca besedi, ki doseže ušesa in um. Samo Bog je Gospod milosti in brez milosti bo beseda, celo največje delo, pripravljeno in najlepše izgovorjeno, le prazen glas, ki izgine v prostoru brez odmeva. Karmeličanska redovnica, ki je vse svoje življenje posvetila Bogu, prosi za milosti, da prinese Božje usmiljenje v svet, in bolje ko bo to storila, polnejša je njena posvetitev. To je tisto, kar je sveta Terezija Jezusova želela od svojih hčera: »Če bi me vse, kar nas je, molile za pridigarje in učenjake, ki podpirajo Cerkev, bi s tem pomagale tudi temu mojemu Gospodu …« (Pot popolnosti 1,2).

Če nekdo razume to resnico, če verjame vanjo, ali se potem ne bi želel vedno bolj polno izročiti Bogu, da bi dosegel ta cilj?

»Če je njeno srce pri Bogu – in to mora biti – bo prav malo mislila nase, pač pa si bo na vso moč prizadevala, kako bi njemu še bolj ugajala in s čim bi mu pokazala svojo ljubezen. To je cilj notranje molitve, hčere moje, to je namen duhovne poroke. Iz tega naj se nenehno porajajo dejanja, dejanja!« (7 Notranji grad 4, 6).

Zapustiti ljubečo in ljubljeno družino, odpovedati se poroki, študiju, številnim poznanstvom, odpovedati se različnim udobjem in užitkom življenja – vse to je mogoče, če poskušamo slediti nasvetu svete Terezije:

»Dvignite oči h Križanemu in vse vam bo postalo lahko« (7 Notranji grad 4,8).

Na ta način se lahko s svojim duhovnim delovanjem znajdemo povsod, kjer ljudje trpijo, potrebujejo pomoč, so v nevarnosti, kjer so mrtvi. Milost pride celo tja, kamor najboljši človek ne more seči s svojo roko ali z močjo svoje besede. Za milost ni političnih meja, ni komunikacijskih težav, nobenih časovnih omejitev ali kakršnih koli nezmožnosti. Ali ni čudovito, da lahko pripomoremo, da milost deluje?

Globlje kot je človekovo zedinjenje z Bogom, večja je njegova duhovna dejavnost in širši obseg delovanja. Bog ne more ničesar zavrniti tistemu, ki Njemu ničesar ne odreče. To je pogosto razodel svojim svetnikom, tako kot je to storil z Abrahamom, ko je posredoval za grešna mesta.

Največjo moč nad Božjim srcem je imela Blažena Devica. Ko je v Kani prosila svojega Sina, naj odpravi skrbi mladoporočencev tako, da naredi čudež, ji je Gospod Jezus jasno povedal, da se to ne sklada z njegovimi načrti. Vendar je storil, kar je zahtevala od njega, čeprav mu ni ponovila svoje prošnje. Njegova ljubezen do nje mu ni dovolila, da bi rekel »ne«, čeprav bi Marija ta negativni odgovor sprejela s srcem, polnim globokega miru. Poglejmo njeno vedenje v tej situaciji. Ni šla kupiti vina, ni ga priskrbela tako, da bi iskala rešitev med prijatelji ali sorodniki ženina in neveste ... Prosila je Boga samega, naj to popravi. In to je storil tako dobro, kot nihče drug ni mogel. Zadeva je bila izvedena na resnično božanski način. Razlog je bila prošnja nekoga, ki je znal prositi, predvsem pa tistega, ki je ljubil in ničesar ni zavrnil Bogu.

Duhovni apostolat je nekaj tako resničnega, da lahko govorimo o duhovnem materinstvu duš, posvečenih Bogu. Sveta Terezija od Deteta Jezusa to izraža, ko je v svoji Avtobiografiji zapisala: »O Jezus, biti karmeličanka, v moči združenja s teboj biti mati duš ...« (Avtobiografski spisi, str. 171). To so velike besede, njihovo resničnost pa dokazuje dejstvo, da je Cerkev po papežu Piju XI. razglasila Malo Terezijo za zavetnico misijonov, skupaj s svetim Frančiškom Ksaverijem, ki je, kot vemo, krstil na tisoče poganov v Indiji.

Dokler živimo, ne moremo izmeriti obsega našega duhovnega delovanja in videti vseh sadov apostolata našega življenja. Včasih se zgodi, da Bog nekoliko dvigne tančico, ki prekriva te skrivnosti. Nekdo, ki je govoril z nami in prosil za molitev v svojih težavah, se vrne sijoč, poln veselja, ker mu je Bog dal milost, ki si jo je želel. Toda to se zgodi redko.

In če bi naše duhovno delovanje doseglo samo tiste, ki nas prosijo za priprošnjo pri Bogu in ki so v dosegu našega pogleda ali zunanjega stika – to ne bi bilo dovolj. Upamo, da bo zahvaljujoč Božji dobroti, ki nam je zaupal to poslanstvo, naš duhovni vpliv dosegel tudi tiste, ki jih sploh ne poznamo, o katerih smo morda le slišali ali pa sploh ne vemo, da obstajajo.

Včasih karmeličanka čuti, da so ji s konca sveta iztegnjene roke s prošnjo: »Pomagajte nam!«. Zato čuti, da jo potrebuje družba, domovina, mesto, kamor je Bog postavil karmeličanski samostan ... vendar pa večina teh ljudi sploh ne ve za naš obstoj ali če ve, se le redko zavedajo, da karmeličanke živijo v »zaporu« samo zaradi tega, da bi pomagale vsakemu človeku na poti k Bogu. Vemo, da nas vsi ne morejo razumeti, in vemo tudi, da to ni najpomembnejše.