Konstitucije Bosih karmeličank je za sestre svoje prve ustanove sv. Jožefa v Avili sestavila sv. Terezija Jezusova z dovoljenjem svetega očeta Pija IV, ki je izdal breve 7. februarja 1562. Najprej jih je potrdil škof v Avili, don Alvaro de Mendoza, in kasneje še generalni predstojnik karmeličanov, p. Janez Krstnik Rubeo, iz Ravenne.[1] Breve z dne 17. julija 1565 navaja besede papeža Pija IV.: "Z apostolsko oblastjo odrejamo, da je treba v celoti sprejeti omenjene konstitucije in določila, ki že obstajajo, kakor tudi spremenjene, preoblikovane ali predelane in na novo izdane brez olajšave."[2]

   Bosonoge karmeličanke so izdale kopijo prvega originala, ki se ni ohranil in zvesto izpolnjevale te konstitucije v vseh na novo ustanovljenih samostanih. Sčasoma je bilo dodanih nekaj točk, ki, sodeč po slogu, izvirajo od same svetnice, "zato se te konstitucije pojmujejo kot njene in jih je treba tako označevati."[3]

   Po teh konstitucije so se sestre ravnale do leta 1581, ko je bila ustanovljena prva provinca bosonogih karmeličanov in je bil prvi provincialni kapitelj v Alcala de Henares, na katerem so bile te konstitucije, ki jih je svetnica napisala za samostan sv. Jožefa v Avili, predelane in uradno potrjene.[4] V mesecih pred kapitljem jih je sv. Terezija sama skrbno predelala, kot je razvidno iz njenih pisem.[5] Besedilo, obogateno z ustanoviteljičinimi 14-letnimi izkušnjami, je končno oblikoval p. Gracian, pri čemer se je naslanjal na izvirno besedilo sv. matere. Sv. Janez od Križa je s svojim podpisom potrdil te nove konstitucije,[6] ki so najboljši izraz terezijanske karizme, kar je potrdil Sv. Sedež.[7]

Potrditev konstitucij je bila za sv. mater ena največjih radosti njenega življenja.[8] Ni mirovala, dokler niso bile natisnjene. To je dosegla, še preden je minilo leto. Sama jih je zvesto izpolnjevala do smrti. Vzela jih je s seboj v Burgos in končno v Albo de Tormes, kjer je na smrtni postelji, razv­neta z gorečim hrepenenjem in ljubeznijo do Boga spodbujala svoje hčere k njihovemu zvestemu izpolnjevanju[9] kot edini poti posvečenja zanje: "Moje hčere in gospe, prosim vas iz ljubezni do Boga, zelo cenite in zvesto spolnjujte Pravilo in Konstitucije."[10]

Te konstitucije so torej najbolj stvaren model terezijanskega ideala. V njih srečaš vso sv. Terezijo.[11] Predvsem pa so, kot vsa njena dela, sad Božjega Duha, čigar beseda nikoli ne preide. Tako so jih razumele vse generacije karmeličank in se jih držale kot svete dediščine.

Jasno, da so bile v teku štirih stoletij Konstitucije podvržene raznim spremembam in prilagoditvam, a te spremembe so bile vedno le nebistvene in jih je Sv. Sedež vedno potrdil.

Zadnja taka sprememba je bila leta 1926 z ozirom na izdajo novega cerkvenega prava. Predelava je bila nadvse skrbna, da ne bi "oškodovala besedila, ki ga je sv. mati Terezija, navdihnjena od zgoraj, s tako popolnostjo sestavila in spolnjevala."[12] Čeprav nove konstitucije niso dobesedno podale besedila iz Alcala, ker so bile v italijanščini, so bile vsebinsko popolnoma istovetne. Novo besedilo se je ujemalo od točke do točke z vsebino iz leta 1581.

Konstitucije, potrjene leta 1926 po papežu Piju XI. so te, po katerih so se karmeličanke zaobljubljale in jih živele vse do časa, ko je II. vatikanski zbor dovolil nekatere poizkuse z namenom primerne obnove redovnega življenja.

Po končanem času poizkušnje je sv. oče Janez Pavel II. na prošnjo patra generalnega predstojnika karmelskega reda podal določila, ki naj bi usmerjala končno zakonodajo bosonogih karmeličank, ustrezno prilagojeno odlokom II. vatikanskega zbora in novemu cerkvenemu zakoniku.[13]

Konstitucije iz leta 1581 so bile prilagojene odredbam sv. očeta in so skupaj s Prvotnim pravilom in sedaj veljavnim cerkvenim zakonikom temeljna zakonodaja bosonogih karmeličank za avtonomne samostane, na katere se nanaša kanon 615.

Drobni predpisi, ki so mogoče potrebni zaradi različnosti časa, kraja in mentalitete, se morejo po kanonu 587 dodati v dodatnih predpisih. V začetku zakonodajnega dela je Uvod, kjer je predstavljena trajna sodobnost terezijanskega Karmela in popolno soglasje koncilskih odlokov z naukom sv. cerkvene učiteljice.[14]

Naslednje besedilo podaja torej v bistvu iste konstitucije, kot jih je sv. Terezija Jezusova dala svojim hčeram in po katerih bosonoge karmeličanke živijo razsejane po celem svetu že čez 400 let. Podajajo neprimerljivo pot posvečenja, dostopno ljudem vseh ras, jezikov in narodov. So sodobne še danes, prav tako kot tedaj, ko so bile napisane in še naprej dajejo svetu svete bosonoge karmeličanke, ki jih Cerkev s proglasitvijo k blaženim ali svetim, postavlja za vzor v našem času.

Iz vsega, kar je povedano, lahko zaključimo, da so Konstitucije sv. Terezije Jezusove brez dvoma tisti "preizkušeni nauk v prizadevanju za popolnost", ki ga Koncil pojmuje kot eno od dediščin redovnih ustanov ter eno izmed največjih dobrin, ki naj bi jih redovne ustanove zagotovile svojim članom.[15] Potemtakem so edino veljavno sredstvo, po katerem lahko karmeličanke še naprej služijo sv. Cerkvi, kajti "upanje v obnovo (je) bolj odvisno od vestnega spolnjevanja pravil in konstitucij kakor od povečanja števila zakonov."[16]