Terezija Jezusova (1515-1582), španska redovnica velikega karmelskega samostana v Avili, je naredila velik napredek v življenju molitve. Vedno bolj je razumela, kdo je Bog, kako velike so zahteve ljubezni ... Želela je dati vse in prejeti vse, tako zase kot za duše, od katerih se jih toliko pogublja. Sanjala je o majhni, revni hiši, v kateri bi bila skrita z malo tovarišicami. Sanjala je o hiši, v kateri sestre ne bi zapuščale klavzure in bi lahko nenehno izkazovale ljubezen Ljubljenemu svojega srca. Vedno čuječe, da bi tolažile Jezusa v Njegovi žalosti zaradi odhoda velikega števila duš, vedno v gorečem prizadevanju, da bi jih pripeljale nazaj k Njemu.
Priložnost za izvedbo tega projekta se je pojavila kmalu, leta 1562. V avgustu se je Terezija de Ahumada, poznana že kot mati Terezija Jezusova, zaprla z nekaterimi mladimi sestrami, ki so bile prav tako zaljubljene v Boga kot ona, v majhno hišo svetega Jožefa v Avili. Prej so morale premagati številne težave. Tako se je začela zgodovina bosonogih karmeličank. Ta hiša se je njenim prebivalkam zdela kot raj in postala je resnično raj ne samo zanje, ampak tudi za Gospoda, kot je sam zagotovil Tereziji, ko ji je govoril v molitvi. Iz globine svoje samote je Terezija želela pomagati predvsem sveti Cerkvi - njenim duhovnikom, teologom in pridigarjem. Z velikim poudarkom je opomnila svoje duhovne hčere, da je to njihov poklic: » Sestre moje v Kristusu, pomagajte mi to izprositi od Gospoda, saj vas je zato zbral na tem kraju, saj je to vaš poklic, to vaše delo in vaše prizadevanje, za to naj tečejo vaše solze, vaše molitve naj se strnejo v ta namen! Sestre moje, ne nadlegujmo Gospoda zaradi svetnih zadev! Na smeh mi gre, hkrati pa me stiska žalost, kadar pomislim, s kakšnimi prošnjami silijo v nas, da bi jih v molitvi priporočile Bogu; celo za dobiček in denar naj beračimo pred Njegovim Veličanstvom, in to v imenu ljudi, ki bi zanje želela, da bi si od Boga izprosili milost, da vse take skrbi odvržejo. Ti ljudje sicer dobro mislijo in navsezadnje jim tudi ustrezamo, ker pač vidimo, kako zelo nam zaupajo; vendar sem mnenja, da me Bog v takih zadevah nikoli ne bo uslišal.
Svet je v plamenih; zdaj zdaj bodo Kristusa še enkrat obsodili, tisoč krivih prič vstaja proti njemu, Cerkev mu rušijo, in me naj tratimo čas in molimo za stvari, zaradi katerih bo, če jih Bog usliši, morda ena duša manj v nebesih? Ne, sestre moje, zdaj ni čas, da se z Bogom pogajamo za malenkosti!« (Pot popolnosti 1,5).
Kmalu ji je Bog sam dal priložnost, da po vsej Španiji ustanovi druge podobne »golobnjake Presvete Device«. V svojem življenju jih je ustanovila šestnajst, ker so jo k temu iskreno prosili z vseh strani. Tako velika je bila slava njene svetosti in prepričanje, da so samostani bosih karmeličank blagoslov za celotno deželo. Sveta Terezija je opisala prigode ob ustanavljanju reformiranih samostanov v delu z naslovom Ustanavljanje samostanov. Bere se kot zanimiv roman, toliko zagona, realizma, smisla za humor in hkrati modrosti in globine!
Nič manjša zasluga matere Terezije ni bil njen začetek reforme moške veje s pomočjo drugega svetnika, takrat mladega patra Janeza od Križa.
Sveta Terezija je bila po naravi voditeljica, odlična organizatorka, imela je trezen, praktičen um, s širokimi obzorji mišljenja. Hkrati je imela žensko srce, sposobno velike in nežne ljubezni in je domislila najmanjše podrobnosti, ki so se nanašale na življenje njenih hčera. Hkrati – kar je enako pomembno – je bila velika mistikinja, duša globoke molitve in zedinjenja z Bogom. Poleg tega je imela dar razumevanja, sistematizacije in pisanja bogastva svojih duhovnih izkušenj z Bogom. Njena najpomembnejša dela, kot so Lastni življenjepis, Notranji grad, Pot popolnosti in prej omenjeno Ustanavljanje samostanov sodijo med klasična dela mistične literature in so ji kot prvi ženi prinesla naziv cerkvene učiteljice. Napisana z velikim literarnim talentom spadajo med klasike španske literature. Sveta Terezija je umrla leta 1582 v starosti 67 let.
