Od časa preroka Elija, ki je svojim sinovom zapustil vodilo: "VNETO SEM GOREL ZA GOSPODA, BOGA NAD VOJSKAMI" - "ZELO ZELATUS SUM PRO DOMINO DEO EXERCITUUM", pa do danes na gori Karmel v Sveti Deželi živijo puščavniki. Ko je bil Elija na ognjenem vozu vzet v nebo, je vrgel svoj plašč na učenca Elizeja. Ta je Elijevega duha posredoval naprej svojim učencem, ki so jih klicali sinovi prerokov in so živeli puščavniško življenje raztreseni po votlinah Karmelske gore ter tako začeli meniško življenje. Tako torej srečamo prve karmeličane: učence prerokov, ki so skozi stoletja in rodove živeli kontemplativno življenje na gori Karmel v Palestini. Karmeličani priznavamo preroka Elija za svojega duhovnega očeta. Če greste v Rim, boste v baziliki svetega Petra med kipi vseh ustanoviteljev redovnih skupnosti videli tudi kip omenjenega preroka z napisom: "Sveti Elija, prerok, ustanovitelj vseh karmelskih redov."
V času križarskih vojn, v 12. stoletju, so se na gori Karmel naselili vitezi iz Evrope. Tam spoznamo Bertolda iz Kalabrije, Brokarda in druge može, ki so v hrepenenju po Bogu meč zamenjali za križ in se iz osvajalcev Jeruzalema spremenili v iskalce nebeškega kraljestva. Nadeli so si obleko puščavnikov ter se naselili v votlinah Karmelske gore. Tu so zgradili kapelo, posvečeno blaženi Devici Mariji. Tam so se zbirali, da bi jo prosili, naj ona navdihuje in oblikuje življenje, v katero so se podajali. Sebe so imenovali »Bratje preblažene Device Marije s Karmelske gore.«
V začetku 13. stoletja so prosili Jeruzalemskega patriarha, svetega Alberta, naj zanje napiše Pravilo. Sv. Albert, Jeruzalemski patriarh, jim je med leti 1206 in 1214 sestavil Pravilo za življenje. To Pravilo je odobril papež Honorij III. (1226), dokončno pa potrdil papež Inocenc IV. (1247).
Iz Palestine so karmeličani zaradi turškega osvajanja Bližnjega Vzhoda zelo kmalu prišli v Evropo. Tu se je Karmelski red začel ukoreninjati v novem prostoru, toda z veliki težavami in nasprotovanji. Ko se je celo zdelo, da bo Red izginil, se je pojavil nek irski brat.
Nadeli so mu ime Simon Stock (stock angl. = štor, hlod, deblo), ker si je, zaljubljen v samotarsko življenje, uredil svojo puščavniško bivališče v votlem drevesnem deblu. Njegova nenehna molitev in sveto življenje sta pritegnila pozornost in karmeličani so si ga izbrali za generala, to je vrhovnega predstojnika Reda.
Red Device Marije je šel tedaj skozi najhujše obdobje svoje zgodovine. Ta brat, ki je iz ljubezni do Marije hotel pri dvanajstih letih postati karmeličan, je tedaj storil natanko to, kar je storil v davnini njegov oče Elija: dneve in noči je molil in ponavljal svojo milo prošnjo za zveličanje ljudi in rešitev Reda.
Po tradiciji je v noči s 15. na 16. julij 1251 videl Božjo Mater z rjavim škapulirjem v rokah, ki mu ga je ponujala z besedami:
"Vzemi, moj ljubi sin, ta škapulir svojega reda; to bo znamenje moje bratovščine. Kdor umrje v tem oblačilu, bo obvarovan večnega ognja."
Tako še bolje razumemo, zakaj je Karmel ves Marijin. Cerkev je kmalu prepoznala moč in pomen tega škapulirja, ki se je razširil tudi med ljudmi, ki niso živeli v samostanih. Mnogi so se pridružili karmelski bratovščini in se hranili s karmelsko duhovnostjo. To je bilo med drugim ključno tudi za obstanek in nadaljnji razcvet Reda, ki se je hitro širil.
