Klavzura pomeni, da ne gremo nikamor izven meja našega samostana in vrta, niti nihče ne vstopa v prostore, kjer živimo svoje življenje. Svobodno se zapremo, po lastni izbiri, da bi vse svoje življenje darovale Njemu, ki se je tudi »zaprl« v tabernakelj za nas. Zapremo se z Njim in Zanj, da bi mu delale družbo z nenehno molitvijo.

Mnogi ljudje tega ne razumejo, mnogi se sprašujejo: "Zakaj je vse to? Je res treba biti nekje zaprt, da lahko moliš?« Dejansko je ravno ta »zapor« tisto, kar olajša nenehno molitev.

Tu navajamo nekaj naših odgovorov na običajna vprašanja ljudi, ki težko razumejo klavzurno življenje.

To je "izum", ki ni nov, ker je bil odkrit že zdavnaj. Skozi stoletja so ga uporabljali »strokovnjaki« v molitvi.

Živimo v času, ki zelo spoštuje napore človeškega uma, saj ta ustvarja vedno nov napredek. Zakaj torej vse to? Ali ni mogoče preprosto stanovanja očistiti z metlo, kot v preteklosti, narediti izračune brez pomoči računalnikov, odmetati sneg z lopato? ... Lahko, seveda lahko, nam bodo odgovorili, vendar nam današnje izboljšave olajšajo in pospešijo delo. Z njihovo pomočjo delamo z manj truda in z boljšimi rezultati.

Enak odgovor lahko damo tistim, ki sprašujejo o smislu klavzurnega samostana. Lažje, hitreje lahko dosežemo cilj naših želja, ki je stalna molitev, ko uporabljamo to sredstvo – klavzuro.

Pomislimo: če hoče kdo moliti, gre navadno v cerkev, kjer je tišina, kjer se ne opravljajo vsakdanje stvari, se ne predvaja glasba, nihče ne bo začel z njim klepetati ... Z eno besedo, tam ga nič ne moti, nič ne prekinja njegove zbranosti, ampak vse pomaga in ustvarja vzdušje, primerno za molitev. Ali pa zvečer kleči ob postelji. Skril bo obraz v roke in potem bodo vsi člani družine vedeli, da ga ne smejo motiti in da morajo počakati, da konča molitev. Vsak od nas ve, da je treba za molitev, tudi najpreprostejšo, ustvariti ustrezne pogoje. Če celo pobožno recitiranje vsakodnevne ustne molitve zahteva pozornost in tako človek vsaj trenutek vstopi v samoto, kaj pa takšna molitev, ki je poglabljanje uma in srca v Božje resnice? In kako naj bo takšna molitev stalna? »Ni mogoče,« pravi sveta Terezija Jezusova, »govoriti z Bogom in s svetom hkrati« (Pot popolnosti 24,4).

Pravzaprav lahko človek moli povsod. Mnogi ljudje molijo rožni venec vsak dan, ko gredo v službo, na vlaku, avtobusu ali na ulici. Za ljudi je molitev nedvomno nekaj pomembnega v njihovem življenju, vendar ni edina. Izkoristijo vse pogoje, ki jim jih življenje prinese, da nadaljujejo z molitvijo, vendar niso osredotočeni na to, da bi ji dali edino mesto v življenju, saj imajo številne druge dejavnosti, ki spadajo v njihovo poklicanost in s temi dejavnostmi oznanjajo Božjo slavo.

Po drugi strani pa se moramo me »specializirati« v molitvi in vemo, da se vsaka specializacija začne z iskanjem in ustvarjanjem najboljših pogojev. Avtobus, čakalnica in ulica ne ustvarjajo najboljših pogojev za molitev, čeprav jih na srečo globoko verni ljudje pogosto zelo dobro uporabljajo. Po drugi strani pa morajo ljudje, katerih poseben cilj je doseči visoko stopnjo molitve (z drugimi besedami: združitev z Bogom), vse staviti na eno karto. Poseči je treba po radikalnem ukrepu, ki dosti stane in se zato ne uporablja pogosto.

Klavzura nedvomno zahteva žrtvovanje in obstajajo trenutki, še posebej na začetku, ko jo lahko začutimo kot težko. Vendar se moramo zavedati, da je Bog tisti, ki izbere »osebe za klavzuro«. In ker je On tisti, ki kliče, potem je tu vključeno nekaj, kar spremeni zadevo. To je milost. Milost človeka vedno preseneča, ker je ni mogoče videti, izmeriti ali stehtati. Je izmuzljiva in njeni učinki so presenetljivi. Osebe, ki so poklicane v klavzuro, se zato v tem navideznem »zaporu« počutijo tako dobro zaradi čudovitega delovanja milosti, da so tukaj tako srečne – lahko rečemo brez pretiravanja –, da ne bi želele za nič na svetu oditi. To je presenetljivo in priča o čudovitih poteh milosti. Iz osebne izkušnje vemo in vidimo, da če je nekdo od Boga poklican v Karmel, se v klavzurnem samostanu počuti v svojem elementu, kot »riba v vodi«. To lahko potrdijo vse bosonoge karmeličanke, ki živijo v današnjem času, pa tudi generacije redovnic, ki so v preteklih štirih stoletjih živele in se posvečevale v samostanih po svetu.

Mladi imajo radi gibanje, dogajanje, izlete, tabore ... Mnoga mlada dekleta si mislijo: »Kako bi lahko jaz prenašala klavzuro, ko pa med počitnicami nikoli nisem mogla sedeti doma?« Mnoge od nas, ki smo zdaj v Karmelu, smo tako mislile. Kot rečeno, so trenutki, ko je zahtevno biti klavzurna redovnica in ko se zahteva dosti poguma in pripravljenosti na žrtev. Vendar vedno na dnu srca ostaja mir in veselje ob zavesti, da smo tukaj za vedno, da smo z Bogom in za Boga. In da bi se, če bi imele še desetkrat možnost za odločitev, vsakič odločile isto.

Hvala Bogu, da naša poklicanost zahteva žrtvovanje! Navsezadnje smo prišle sem, ker smo izkusile, kako zelo nas Nekdo ljubi in do kakšnih globin se je daroval za nas in mu želimo odgovoriti na to ljubezen s tem, da se tudi me darujemo do konca. In to je žrtev. Zato bi bilo nelogično zahtevati, da ne stane ničesar. A samostan je kljub vsemu naše veselje.

Duši, ki je poklicana, da daruje Bogu vse, po slavnem izreku sv. Terezije Jezusove, naše matere »Bog edini zadostuje«. Nadomestil bo gore in morje, zelene travnike in jezera ... kajti, kot pravi sveti Janez od Križa: »... gore, samotne doline, gozdnate doline, nenavadni otoki, žuborenje rek, žvižganje vetrov ... to je moj Ljubljeni« (prim. Duhovna pesem, 14).

Že sveta Terezija Jezusova, ki je uvedla klavzuro v karmeličanske samostane, je z občudovanjem zapisala, kako veselo je bilo za njene hčere, da so se znašle »v tem svetem zaporu, ki ga ne bodo nikoli zapustile. Nihče, ki tega ni sam izkusil, ne bo razumel, kako velika je naša sreča, ko [...] se končno vidimo za klavzuro ..." (Ustanavljanje samostanov 31, 45-46).

Klavzuri se očita, da ločuje od sveta, nas zapira v krog drobnih predpisov, zožuje naša obzorja.

Najprej se vprašajmo, ali med ljudmi v svetu, ki imajo popolno svobodo gibanja in stikov z vsemi, ni mogoče najti ozkih in omejenih ljudi? Res je, da klavzura, tako kot vsaka oblika življenja, ki jo uvajajo in uporabljajo ljudje, vsebuje določene nevarnosti, ena od njih pa je, da lahko človeka zategne in osredotoči na samega nase. Toda, če obstaja takšno tveganje, to še ne pomeni, da je to njegov običajen učinek. Prav klavzura je namreč tista, ki pomaga širše pogledati na velike zadeve Cerkve in človeštva. Gledaš kot iz letala, ne pa iz lastnega dvorišča. Kajti klavzura nas oddaljuje od človeških zadev, da bi nas z druge strani približala prav temu, kar danes ljudje doživljajo. Tako ne gledamo z očmi, ki so osredotočene na lastne interese, želje in težave, temveč z Božjim pogledom. Kot je nekdo dobro rekel: ko se odmakneš, vidiš bolje.

To instinktivno čutijo ljudje, ki nas obiščejo, naši sorodniki in prijatelji. Ko smo živele med njimi, enako življenje kot oni, jim ni padlo na pamet, da bi nam zaupali, da bi pri nas iskali tolažbo ali nasvet. Zdaj pridejo ponje. Včasih smo bile polne lastnih skrbi in stisk, ki so bile podobne skrbem in stiskam ljudi, ki so živeli okoli nas. V naših srcih nismo imele dosti prostora, da bi sprejele še težave naših sosedov. Ker smo bile sredi teh zadev, potopljene vanje kot vsi drugi, jih nismo mogle videti objektivno in svobodno, kar po Božji dobroti moremo sedaj, ko se je srce očistilo skozi odpoved. Prej smo živele zase, zdaj pa smo »prepustile sebe« Drugemu, Bogu, da bi lahko živele za druge, za ljudi. To daje srcu svobodo in prostost, pogledu pa večjo jasnost in sposobnost prodiranja v globine.

Zares, klavzura nas ne naredi tuje svetu in brezbrižnih do trpljenja. Klavzura duhu da svobodo, osvobodi ga ne toliko od stvari sveta, ampak predvsem od njega samega, od egoizma, od prevelike obremenjenosti s samim seboj, od želje po posedovanju, od nepomembnih interesov, od misli, ki zapolnjujejo domišljijo in spomin. Klavzura služi temu, da se duh lahko napolni z Bogom.

To je tisto, kar sveta Cerkev misli o klavzuri, ki nam daje samostan in možnost življenja v njem.

"Ne morete reči [...] da ta ločitev od zadev in dogodkov sveta nekako ovira popolnejši razvoj ljubezni do vseh ljudi. Prebivalcev puščave ne smemo obravnavati kot tujce v telesu Cerkve (Pavel VI.). Kajti ko se puščavniki, ki so daleč od vseh, posvečajo samo kontemplaciji Boga in s teološko ljubeznijo čim tesneje združujejo svoje duše z Bogom, čutijo, da jih določena potreba po ljubezni do vseh ljudi s srcem samega Boga spodbuja k skrbi za njihovo zveličanje, da bi pomagali celotni Cerkvi, razpršeni po vsem svetu, s svojimi molitvami in spokornimi dejanji. Zato tisti, ki se posvečajo samo kontemplaciji, v svojih srcih doživljajo tesnobo in bolečine vseh ljudi z večjo ljubeznijo. Vedoč, da so ljubezen v srcu matere Cerkve, na široko odprejo svojega duha, da bi objeli vse možne stiske, trpljenje in upe svojih bratov in sester, ki ostajajo v svetu. In ko se zdi, da so, daleč od vrveža sveta, gluhi za krik svojih bratov in sester, združujejo glasove, krike in vzdihe vseh ljudi z glasom Kristusa in Cerkve v bogoslužni molitvi. In še posebej iz evharistične daritve črpajo moč, da bi te molitve v tišini in ponižnosti svoje duše darovali za svoje brate in sestre.«^[1]

In tukaj je novejša izjava, vzeta iz spodbude »Posvečeno življenje« papeža sv. Janeza Pavla II.:

»Klavzura torej simbolizira to »sobico« človeškega srca, v kateri mora vsak ostati v združenju z Gospodom. Sprejeta kot dar in izbrana kot svoboden odgovor ljubezni, je kraj duhovnega občestva z Bogom, z brati in sestrami, kjer omejenost prostora in zunanjih stikov prispeva k notranjemu življenju evangeljskih vrednot« (VC, 59).