Ali je potrebno imeti čustveno naklonjenost in goreče občutiti željo, da postaneš klavzurna redovnica?

Ni potrebno.

Goreča želja, če jo imaš, še ni zadostno zagotovilo, da te Bog res kliče v Karmel. Običajno pa to željo Bog prebudi v tistih, ki so poklicani, saj se tako lažje ločijo od vsega ter dobijo moč za premagovanje težav, ki se pogosto pojavijo na poti takšne odločitve.

Od dveh velikih karmeličanskih svetnic je ena čutila močno željo po redovnem življenju, druga pa odpor.

»Morala sem še skozi mnogo preizkušenj,« piše sveta Terezija Deteta Jezusa. »A Božji klic je bil tako mogočen, da bi šla tudi skozi ogenj, če bi bilo treba, samo da izkažem svojo zvestobo Jezusu« (Avtobiografski spisi, rokopis A, str. 94).

Velika prenoviteljica Karmela, sveta mati Terezija Jezusova, ki je s svojim življenjem pritegnila toliko duš in bila razvneta z željo po popolnosti, pa se je zelo težko odločila, da se v samostanu posveti Bogu. »Začela sem opravljati mnoge ustne molitve in prosila sem vse, naj me priporoče Bogu, da bi me pripeljal v stan, v katerem bi mu mogla služiti. Ni se mi pa hotelo postati redovnica; prej sem si želela, da me Bog ne bi poklical v ta stan. A bala sem se tudi poroke« (LŽ 3,2). Počasi in s težavo se je začela zavedati Božjega klica: »In čeprav mi volja še ni odločno pritrjevala, mi je vendar po malem dozorel sklep, da se k temu poklicu prisilim in postanem redovnica« (LŽ 3,5). Toda kakšna sprememba v njenih občutkih se je zgodila, ko je končno izpolnila to, kar je bila Božja volja zanjo: »Komaj sem oblekla redovniško obleko, mi je Gospod dal spoznati, s kakšnimi milostmi obsipa tiste, ki se v njegovi službi premagujejo. ...Vseh v redu običajnih vaj sem se veselila, pri čemer ne izvzamem niti pometanja hiše. Zgodilo se je kdaj, da sem to delo opravljala prav v urah, ko sem sicer negovala in lišpala telo. Ob misli, da sem sedaj take nečimrnosti prosta, me je v resnici objelo novo veselje, ki sem se mu čudila in ki o njem nisem mogla vedeti, od kod izvira« (LŽ 4,2).