Človek je ustvarjen za srečo. Tudi tisti, ki se odpove temu, kar predstavlja srečo za širšo javnost, se ne odpove temu, da bi bil srečen. Še več:

To, da si srečen, je preizkus, ali si na svoji življenjski poti ali pa si se zmotil.

Seveda to ni sreča »brez oblakov«, ker tukaj na zemlji takšne sreče ni.

Kaj je osnova sreče karmeličanke?

Najprej to, da je karmeličanka z vstopom v samostan izpolnila Božjo voljo. To je glavni in zadostni razlog za srečo. Z izpolnjevanjem Božje volje človek v polnosti doživlja smisel svojega življenja, kajti izpolnitev Božjega načrta je naš osnovni cilj. Oseba, ki jo Bog kliče v kontemplativno življenje, ne more izbrati ničesar primernejšega v življenju, ne more storiti ničesar boljšega in bolj razumnega v življenju, kot slediti Božjemu klicu.

Vemo, kako se počuti človek, ki »ni na svojem mestu« in ima občutek, da bi moral narediti nekaj drugega. Nihče mu ne zavida. Pravzaprav si vsi prizadevamo biti »na svojem mestu« in to je temelj naše osebne sreče in globokega miru.

Drug razlog za srečo pa je, da se karmeličanka posveča služenju najvišjim vrednotam in najlepšim idealom. Nič ni lepšega od Lepote same po sebi, nič bolj vrednega iskanja kot absolutna Resnica, nič bolj vrednega ljubezni kot najvišje Dobro. In vse to je Bog. Mnogi mladi sanjajo o junaštvu. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je v Karmelu vsakdo vsak dan poklican k junaštvu v imenu najvišjih vrednot: da bi pričeval o Božji ljubezni in imel delež pri odrešenju sveta. Vsaka oseba, ki se nam pridruži, je poklicana k radikalnemu življenju, da da vse v zameno za vse. »Vse«, kar prejmemo v zameno, je sam Bog in On je sreča.

Če se to, kar je bilo povedano do zdaj, še vedno zdi komu nezadostno in bi rad vedel, katere bolj oprijemljive in časne koristi prinaša življenje karmeličanke, lahko izpostavimo naslednje pričevanje s. Iwone Pawlowske (Poljska, Zakopane). Ne gre sicer za bistveno prvino poklicanosti, a vendar ima svoj pomen.