Bosonogi karmeličani in karmeličanke priznavamo sveto Terezijo Avilsko kot svojo mater in ustanoviteljico. Smo edini starodavni red, katerega ustanoviteljica je ženska, in za razliko od drugih redov, ki imajo moške in ženske veje, so bile sestre ustanovljene pred patri.

Naziv bosonogi je bil tedaj uporabljen za tiste redovnike oz. samostane, ki so se vračali k strožjemu načinu življenja. To ime se je ohranilo do danes, čeprav ne pomeni dobesedno bosih nog. Smo prenovljena oblika starodavnega reda, ki vključuje tako zvestobo duhu in tradiciji Karmela kot tudi nenehno prizadevanje za prenovo.

Karmelska duhovnost temelji na močnem osebnem prijateljstvu z Bogom, kot ga je živela Devica Marija. Za Karmel je značilna tišina in notranja molitev, saj le tako duša lahko sliši Boga, ki živi v njej in se ji osebno razodeva. Živimo v zaupljivem odnosu z živim Kristusom in delujemo v dobro Cerkve, Njegovega Telesa, ki mu globoko pripadamo.

Drugo ime za Karmel je vrt. V vrtu navadno najdemo mnogovrstno sadje, zelenjavo, cvetje, živali … Tako tudi v Karmelu duhovnost ni uniformirana, temveč raznovrstna glede na različne načine molitve in izkušnje Boga, ki jih imamo ljudje. Iščemo edinost v različnosti, edinost, ki se rodi iz ljubezni. Negujemo tako puščavniškega kot družinskega duha.

Navdihujemo se iz izkušnje »velikih prerokov« bosonoge karmelske družine: Terezije Jezusove, Janeza od Križa, Terezije Deteta Jezusa, Edith Stein, Elizabete Presvete Trojice, Maravillas Jezusove in mnogih drugih.

Negujemo askezo kot osvoboditev od odvečnega in od lastnih neurejenih nagnjenj, kar nas odpre za Boga in človeka.