Preskoči na vsebino


Povabim jo v puščavo, da ji spregovorim na srce ...

»Ko premišljujete in sledite sveti Tereziji v posnemanju Marijinega življenja … boste globlje prodrle v svetlo luč svojega poklica, njegovih zahtev samote, molka, popolne predanosti in se obenem prepričale o skrivnostni rodovitnosti svojega življenja.« (sv. Janez Pavel II. v pismu karmeličankam)

Življenje karmeličanke je preprosto nadaljevanje Marijinega skritega življenja na zemlji. Glavno opravilo našega Bogu posvečenega življenja je molitev.
Središče dneva je jutranja sveta maša, kjer se vsakič znova obnovi zaupno prijateljstvo z Gospodom.

 


 
»Samo ljubezen, ki gori in vnema srce za Ljubljenega, sedaj dušo vodi in nosi, da hiti po poti samote kvišku k svojemu Bogu, ne da bi se sama zavedala, kako.« (sv. Janez od Križa, Temna noč)
 
Določen dnevni red je zunanji okvir, ki pa vsak dan kliče k temu, da bi bil izpolnjen z ljubeznijo. »Na večer življenja bomo sojeni po ljubezni,« pravi sv. oče Janez od Križa. Molitvene ure, h katerim se zberemo sedemkrat na dan, oblikujejo okvir vsega dneva.
Dan sloni na dveh stebrih, to sta jutranje in večerno premišljevanje - ura tihe notranje molitve. V tem času Bog pripravljenega človeka vodi v njegovo notranjost in v svojo najglobljo Božjo notranjost. Vedno znova se v Svetem Duhu v imenu vse Cerkve s Kristusom obračamo k nebeškemu Očetu, in tako zastopamo vse ljudi v slavljenju, v zahvali, zadoščevanju in gorečih prošnjah. V svojih srcih hočemo prinašati Bogu vsak človeški vzgib, vse hrepenenje, veselje, vse stiske in ves obup – vse prošnje, ki nam jih ljudje zaupajo, vse naj se dviga k Njemu kot vonj kadila.

 


 

»Ne more nas rešiti človeška dejavnost, marveč Kristusovo trpljenje. Imeti pri tem svoj delež – to je moje hrepenenje.« (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein, ob vstopu v Karmel)

Vsaj dan imamo tudi uro duhovnega branja, ko se vsaka sestra v svoji celici, v kapeli, puščavniški hišici ali poleti v kakšnem kotičku na vrtu posveti branju. Beremo Sveto pismo, dela Cerkvenih očetov in učiteljev, Cerkvene dokumente, še posebej tiste, ki zadevajo redovno življenje. Vsak dan pa zajemamo tudi iz bogate zakladnice karmelskih učiteljev in svetnikov in tako hranimo svojega duha ter poglabljamo svoj duhovni poklic.

 


 

»Ljubljeni ne potrebuje naših blestečih del, ne naših lepih misli … na zemlji ne išče ne duhovitosti ne talentov … Jezus nam je pokazal, kako zelo ljubi preprostost.« (sv. Mala Terezija)

Delo v molku in samoti je učinkovita in zdrava podpora za molitev, pomaga pa tudi ohranjati pravo razmerje med družinskim in puščavniškim načinom življenja.

Poleg gospodinjskega dela (kuhanje, pranje, šivanje) tudi krasimo sveče (krstne, poročne in za druge priložnosti, po naročilu) in pečemo hostije, imamo pa tudi velik vrt in se ukvarjamo s čebelarstvom.
 
 

 

»Gospod ne gleda toliko na velikost dejanj, kakor na ljubezen, s katero jih opravljamo.« (sv. Terezija Avilska, Notranji grad (7) 4,15)

Po kosilu in večerji je čas za skupno razvedrilo, ko vse sestre pridemo skupaj. Vsaka prinese svoje ročno delo in svoja doživetja, ki si jih v veselju in sproščenosti podelimo med seboj ter se tako opogumimo in okrepimo za nadaljno zvestobo v hoji za Gospodom.

 


 

 
Zunanja ločenost od sveta omogoča, da smo lahko bolj z Bogom in na ta način tudi bolj blizu ljudem. Klavzura nas po izkustvu sv. Terezije Deteta Jezusa postavlja v samo »srce Cerkve« in kot pravi sama, »da le po molitvi in darovanju moremo koristiti Cerkvi«. 
 
Sestre smo hvaležne Bogu in mnogim dobrim ljudem, da smemo biti tu in mu služiti.
 
Bog nas ne pokliče v Karmel samo zaradi nas samih. Priložnost za molitev, samoto in ločenost od sveta so Njegovi darovi nam. Bog nas prosi, da sodelujemo z Njim, da bi vsi ljudje živeli v veseli in resnični svobodi Božjih otrok.
 
»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).