Ali nas to, da uživamo močno občestvo z Bogom, varuje pred raznimi vrstami življenjskih nesreč, pred bolečimi preizkušnjami, kot so bolezen ali smrt, pred različnimi družinskimi ali osebnimi trpljenji?
Ne, sploh ne. Vse to čutimo kot vsako drugo človeško bitje. In ko preizkušnje zadenejo naše domače, to navadno izkusimo globlje, kot oni sami. Sveto Terezijo Deteta Jezusa je strašno boleče prizadela duševna bolezen njenega očeta. Takrat je pisala sestri: »Tvoje pismo je napolnilo mojo dušo z veliko žalostjo! Ubogi naš oče! Ne, Jezusove misli niso naše misli, njegove poti niso naše poti ... Daje nam kelih, ki je tako grenak, da ga naša šibka narava komaj prenese. Ne odmaknimo ustnic od te čaše, ki jo je pripravila Jezusova roka. Poglejmo življenje v pravi luči ... Navsezadnje je to le trenutek med dvema večnostma. Trpimo v miru! … Kdor reče mir, ne reče »veselje«; da bi trpeli v miru, je dovolj, da smo pripravljeni na to, kar hoče Jezus« (P 87). Na drugem mestu in ob drugem času piše o isti temi: »Da, ta tri leta očetovega mučeništva se mi zde najdražja in najplodnejša leta našega življenja. Ne bi jih zamenjala za vsa zamaknjenja in videnja svetnikov« (Avtobiografski spisi, Rokopis A, str. 138). Ta duševna bolezen Ludvika Martina, ki ga Cerkev sedaj skupaj z njegovo ženo Zelijo časti kot svetnika, je bila tudi vir ponižanja, saj so bile Terezija in njene sestre obtožene, da so same prispevale k očetovi bolezni, ko so ena za drugo vstopile v Karmel.
S tem zgledom bi rade pokazale, da je Bogu posvečeni osebi lažje sprejeti vse udarce življenja ne le zato, ker črpa moč iz globoke vere in zaupanja, kajti to lahko stori vsak, ampak tudi zato, ker nima svojih zemeljskih načrtov. Ima samo en življenjski program: priti do zedinjenosti z Bogom in vse, kar se zgodi, postane sredstvo in pomoč.
Zato je lahko sveta Terezija Deteta Jezusa ob koncu svojega življenja napisala naslednje besede:
»Če lahko sredi trpljenja in bojev že ob sami misli, da nas je dobri Bog odmaknil svetu, za trenutek vsaj uživamo srečo, ki presega vse zemsko veselje, kaj bo šele v nebesih, ko bomo v večni sreči in miru doumeli, kakšno neizmerno milost nam je izkazal Gospod, ko nas je poklical v svojo hišo, pravo preddverje nebes.« (Prav tam, Rokopis C, str. 221)
