Veliko je pobožnosti do Marije in vse so dobre, da nam le pomagajo rasti v ljubezni do Boga in Božje Matere, kar se potem pokaže v naši ljubezni do bližnjega. Za Karmel je značilna pobožnost, ki ima svoj zunanji izraz v znamenju Marijine obleke, ki se imenuje škapulir.
Ime škapulir izvira iz latinske besede scapula, to je kost lopatica na plečih. Pomenil je neke vrste ogrinjalo, podaljšan predpasnik, ki so si ga redovniki nadeli, da jih je spredaj in zadaj na hrbtu ščitil pri težjih delih, da ne bi poškodovali ali umazali redovne obleke. Kmalu so v njem videli globljo simboliko, v povezavi z Jezusovimi besedami, da Njegov učenec vsak dan vzame križ na svoje rame in gre za Njim (prim. Mt 10,38) ali si nadene Jezusov jarem (prim. Mt 11,29). Škapulir je tako postal del redovne obleke pri mnogih menihih in redovnikih.
Mariji torej pripadamo ne le po imenu Reda, marveč tudi po obleki, saj je karmelski škapulir glavni del naše redovne obleke. Zaradi rjave barve se imenuje tudi rjavi škapulir. To je zakramental, ki ga je Božja Mati v 13. stoletju po generalnem predstojniku sv. Simonu Stocku izročila Karmelskemu redu. Ponoči 16. julija 1251, ko je bil v veliki stiski glede svojega Reda, se mu je prikazala z Jezusom v naročju, v spremstvu množice angelov in mu zagotovila:
»Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.«
Škapulir je torej Marijino oblačilo, izraža pa našo pripravljenost, da jo »vzamemo k sebi«, kakor je to storil učenec Janez, ko mu jo je Jezus na križu izročil za Mater. Je zunanje vidno znamenje naše notranje osebne povezanosti z Marijo, ki je predvsem naša Mati. Vsaka zaveza ima dve strani, zato je potreben tudi naš trud, da se ta zaveza ohranja. Škapulir varuje Jezusovega učenca, vendar tisti pravi škapulir ni viden, ker je stkan iz zaupne molitve in našega prizadevanja v posnemanju Marijinih kreposti. To lepo pove molitev ob prejemu: »… V zaupanju v prehitevajočo ljubezen tako velike Matere se posveti prijateljevanju z njo in jo posnemaj. Nosi to znamenje kot spomin na Marijino navzočnost pri vsakdanjem prizadevanju, da bi notranje oblekel Jezusa Kristusa in ga v sebi razodeval živega.«
Cerkev je sveti škapulir potrdila in ga skozi zgodovino večkrat priporočala. Kdor ga nosi, je sprejet v Bratovščino sv. škapulirja in tako pridružen vsem duhovnim dobrinam Karmelskega reda. Seveda pa je pomembno, da škapulir (ali svetinjico) nosimo na sebi.
Za laike je škapulir zmanjšan na dva majhna rjava kosa blaga, ki sta okrašena s podobo Karmelske Matere Božje in Srca Jezusovega ter povezana z dvema trakovoma. Nosi se ga pod obleko tako, da je ena podoba na prsih, druga pa na hrbtu. Lahko se nadomesti s karmelsko svetinjico. Ko se blago obrabi, ga lahko nadomestimo z drugim, vsaka svetinjica pa mora biti blagoslovljena.
Škapulir lahko blagoslovi z znamenjem sv. križa vsak duhovnik in ga potem sam nadene prejemniku. Priporoča se, da se blagoslov in sprejem v Bratovščino obhaja bolj slovesno po posebnem obredu.
Sobotni privilegij
Marija je papežu Janezu XXII. leta 1317 (dokument je izdal 1322) razodela »sobotni privilegij«: Devica Marija bo že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili naslednje pogoje:
- da so nosili karmelski škapulir (v življenju in ob smrti),
- da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost,
- da so molili male dnevnice v čast Devici Mariji; če pa dnevnic niso znali moliti, da so se držali od Cerkve določenih postov ter se ob sobotah in sredah zdržali mesnih jedi.
Znano je lepo pričevanje sv. Janeza Pavla II., ki je škapulir nosil do smrti, tudi v bolnišnici:
»Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star 10 let … Pobožnost do škapulirja mi je prinesla velike milosti.«
Več odgovorov glede prejema škapulirja, knjižico Karmelski škapulir in devetdnevnica in škapulir lahko prejmete v karmeličanskem samostanu.
