Goduje 15. oktobra. 

 

Terezija Cepeda de Ahumada se je rodila 28. marca 1515 v pobožni in številčni katoliški družini v starodavnem španskem mestu Avila. Že kot otrok je v igri posnemala življenje puščavnikov, še več, skupaj z bratom se je odpravila na pot v deželo Mavrov, da bi tam dala življenje za Kristusa. Na srečo je nanju naletel stric, ki ju je varno pospremil nazaj domov.

 

Tereziji je bilo 13 let, ko ji je umrla mama. Ta izguba v najobčutljivejših letih je botrovala, da se je deklica razvila v lahkomiselno najstnico. »Začela sem se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti.« - »Druženje s sorodnico me je tako spremenilo, da od moje naravne sposobnosti za krepostno življenje ni ostalo skoro nič.«

Zaskrbljeni oče don Alonso je hčerko zaupal v vzgojo redovnicam, kar je bilo na začetku zanjo zelo mučno. Toda kmalu se je počutila srečnejšo kot v očetovi hiši.

 

Pri dvajsetih je vstopila v karmeličanski samostan Učlovečenje. »Bala sem se poroke … medtem ko sem si po vsej pravici zaslužila pekel … Zdi se pa, da me je v tem boju za redovniški poklic vodil prej hlapčevski strah kakor ljubezen.« Tam je živelo 150 redovnic, ki pa niso živele strogo po redovnem pravilu. Terezija je v samostanu lahko imela svoj prostor za molitev, svojo kuhinjo ter zelo prostorno celico, kjer je zabavala prijateljice. Kljub velikim tolažbam v molitvi so jo ta srečanja začela voditi v hudo raztresenost in zmedo. Zato je raje začela opuščati molitev, kar pa ji je povzročalo še večji nemir, saj je v duši vedela, da jo Gospod vabi, naj mu podari vse svoje srce. V tem notranjem boju je živela celih 18 let.

 

Nekega dne ji je pogled obvisel na stenski sliki, ki je predstavljala Kristusa, vsega pokritega z ranami. »Srce mi je prešinila taka bolečina, da sem mislila, da bo počilo. Vrgla sem se pred njim na kolena in ga prosila vsa solzna, naj me vendar že okrepi, da ga ne bom več žalila.« In res je tedaj prejela notranjo moč za bolj zvesto prijateljstvo z Jezusom. Mučile so jo bolezni, doživljala je hude skušnjave, toda Bog jo je obiskoval s svojo tolažbo. 

 

Terezija je zelo trpela, ko je slišala za pustošenje, ki ga je povzročala protestantska reformacija:»Svet je v plamenih; zdaj zdaj bodo Kristusa še enkrat obsodili … Cerkev mu rušijo.« Poleg videnja pekla je bila ta bolečina glavno vodilo, da je ustanovila majhen, ubožen samostan, kjer bodo sestre živele po prvotnem pravilu, v strogi klavzuri in v goreči molitvi za Cerkev in njene voditelje.

 

Nasprotovanja za ta nov samostan so bila strašna, toda leta 1562 je bil v Avili končno ustanovljen Karmel Svetega Jožefa. Preprosto evangeljsko življenje je privlačilo mnogo deklet in Terezija se je morala kmalu odpraviti na dolge poti po Španiji, da je ustanavljala nove samostane. Ni je ustavilo sovražno razpoloženje in preganjanje, niti to, da je bila brez kakršnihkoli gmotnih sredstev. Ustanovila je sedemnajst ženskih in dvanajst moških samostanov.

 

V poslušnosti spovedniku je sv. Terezija napisala poročilo o svojem življenju (»Lastni življenjepis«), popisala je svoje zgodnje notranje boje kot tudi milosti, ki jih je prejela od Boga in ki so jo vodile na najvišjo stopnjo kontemplativne molitve.

 

Za svoje redovne hčere je napisala Pot popolnosti, knjigo polno človeške modrosti in zdravega razuma. »Bog se sprehaja med lonci in ponvami,« ko služimo drug drugemu z nesebično ljubeznijo, nenavezanostjo in ponižnostjo.

 

V Notranjem gradu sledi napredku duše iz teme greha v luč samega Boga, ki biva v skrivnostnih globinah duše.

 

Zgodbe začetkov novih skupnosti je popisala v knjigi Ustanavljanje samostanov. Ohranjenih je tudi nekaj njenih krajših spisov in številna pisma.

 

Misli Terezije Velike

• »Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro.« 
• »Duša pravičnega je raj, ki ima Gospod v njem svoje veselje, kakor pravi sam.« 
• »Kdor ima ob sebi Jezusa kot prijatelja in velikodušnega voditelja, more prenesti vse.«
• »Dokler živimo na tej zemlji, ni nič bolj potrebno kot ponižnost.«
• Kdor je  začel notranje moliti, naj te vaje ne opusti več, pa če bi še toliko grešil; z notranjo molitvijo se bo poboljšal, brez nje se bo teže. ….  
• Gospod nas bo znova sprejel za prijatelje, brž ko se bomo resnično pokesali in trdno sklenili, da ga ne bomo več žalili. 
• Notranja molitev ni nič drugega kot prijateljsko srečanje in zaupen pogovor z njim, za katerega vemo, da nas ljubi.