To je druga beseda, ob kateri se bomo zadržali, beseda, ki je danes zelo nepriljubljena. Ljudje, ki živijo v svetu, je skoraj ne uporabljajo. Sveti oče Janez Pavel II. o njej govori v svojem posinodalni spodbudi o redovnem življenju: »Askeza je nepogrešljiva, ker pomaga nadzorovati in popravljati nagnjenja človeške narave, ranjene z grehom. Potrebno je, da posvečene osebe ostanejo zveste svojemu poklicu in hodijo za Jezusom na križevem potu« (Vita consecrata, 38). Redovno življenje je življenje žrtvovanja. Torej »hoditi za Jezusom po poti križa«. To je posnemanje Kristusa in vemo, da se je v svojem zemeljskem življenju odrekel vsemu. Zdaj želi podaljšati svojo žrtev za človeštvo v ljudeh, ki si jih je izbral. Navsezadnje sveti Pavel piše: »V svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovem trpljenju, zaradi njegovega telesa, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Duh spokornosti Delo in spokornost imata tudi velik vpliv na molitev, še posebej na molitev, ki jo širše razumemo kot »življenje molitve«. Saj se življenje molitve, kot pravi naša sv. mati Terezija, ne sklada z mehkužnostjo. Duh spokornosti je najprej v tem, da druga drugi priznavamo svoje napake, odpuščamo druga drugi in prejemamo odpuščanje. Kajti spokornost je vedno v službi ljubezni in notranje svobode. V skladu s Pravilom imamo vsak teden kapitelj, kjer vsaka sestra pred drugimi prizna svoje zunanje, vidne napake, nepopolnosti. je v tem, da ne uživamo mesa. Ob petkih in v času cerkvenega posta uživamo hrano brez mleka, mlečnih izdelkov in jajc. Ob sobotah Mariji na čast ne uživamo svežega sadja. je v tem, da so naši bivalni prostori skromni, brez vsega, kar ni res nujno potrebno. V celicah, ki so majhne, nimamo omar, nikjer ni ogledal, zaves ali preprog. Celice nimajo kopalnic in vodovoda. Kjer je napeljana voda, vedno priteče mrzla, razen če jo pogrejemo s kurjenjem na drva. Te in druge malenkosti pripomorejo k temu, da je človek hvaležen za dobrine stvarstva in se mu ne zdijo več samoumevne. je v tem, da dobrine stvarstva uporabljamo toliko, kolikor jih resnično potrebujemo. Ne točimo vode in ne rabimo elektrike v prazno. Ne uporabljamo odvečnih količin pralnih in čistilnih sredstev. je tudi v spokornih vajah in mortifikacijah, ki so se v Cerkvi ohranjale skozi stoletja. Nikakor niso same sebi namen, njihov smisel pa je v tem, da človeku pomagajo, da stopi iz središča in v središče postavi Boga. Z drugo besedo, spokorne vaje so dobre toliko, kolikor človeku pomagajo k ponižnosti. Mrtvičenja ali, kot bi jih lahko primerneje imenovali, prostovoljne žrtve, so tudi potreba, ki jo čuti goreče srce. So izraz ljubezni. Takoj, ko novinka to razume, pride k magistri in prosi, naj ji dovoli, da se loti mrtvenja. Ljubezen, ki jo doživlja v svojem srcu, zahteva poseben izraz, zahteva pravico do darovanja. Ko ljubiš osebo, hočeš narediti - in narediš - nekaj zanj, nekaj, kar je težko, nekaj, kar stane, da bi mu pokazal svojo ljubezen. In srečen si, ko se lotiš takšnega napora. Odnos človeškega srca do Boga je enak. Prav tako želi pokazati svojo ljubezen s pozitivno vdanostjo ali z odrekanjem temu, kar je njegovo. Žrtvovanje je torej izraz ljubezni. Ohranja ljubezen, je pogoj za njen razvoj, gorivo, ki ga poganja in povečuje njegovo toploto. Toda tisti, ki bi se prestrašil zunanjih mrtvenj in bi mu ta strah preprečil, da bi sledil glasu poklicanosti, ki ga sliši v svojem srcu, bi se moral zavedati: Vsakdo, ki živi sredi sveta, ima tudi veliko mrtvenj, ki jih je včasih težje prenašati kot redovna mrtvenja, ker so nezaželena in nepričakovana. Ljudje v svetu jih ne imenujejo mrtvenja, askeza, ampak težave, skrbi, slabe stanovanjske razmere, grozne delovne pogoje, človeško zlobo, razočaranje, ki so mu ga povzročili prijatelji ... In upravičeno tega ne imenujejo mrtvenje. Mrtvenje je namreč bolečina, trpljenje ali neprijetnost, ki si jo svobodno izberemo sami, poganja pa nas želja po ljubezni. Razlika med tistimi, ki zavračajo mrtvenje, in tistimi, ki ga izberejo, je v tem, da prvi prenašajo številne stiske in žalosti, čeprav tega nočejo, pravzaprav se jim celo poskušajo izogniti za vsako ceno; drugi pa so jih vnaprej in prostovoljno vključili v program svojega življenja in jih želeli darovati Bogu za njihovo dobro in za dobro vsega človeštva. Nekoč so povedali o ženski, ki se je kot mlado dekle prijavila v Kongregacijo sester Felicijank. Od tega koraka jo je odvrnila informacija, da sestre vstanejo ob 5. uri zjutraj. Poročila se je. Od takrat naprej vstane prej, ker njen mož vsak dan v tem času hodi v službo in mu pripravlja zajtrk. Nekoč se je pojavilo vprašanje: »Namesto da bi se odpovedali uživanju čudovitega jabolka, ali ne bi bilo bolj popolno, če bi ga pojedli za Boga in ga hvalili, ker je ustvaril tako čudovit sadež?« Rekle smo: "Seveda. Toda preden lahko kdo resnično poje sadež v Božjo slavo, se mu mora prej večkrat odreči.« Tu se dotaknemo vprašanja askeze kot sredstva notranje popolnosti, kot orodja za samovzgojo. Človek, ki še ni očiščen sebičnosti, nagnjenosti k razvajanju, lahko v mislih neštetokrat ponovi, da to jabolko poje samo v Božjo slavo; kljub temu ga vedno poje za lastno zadovoljstvo. Svojega notranjega jaza ne bo spremenil le z intelektualnim vzbujanjem namenov, saj se spreminjamo predvsem z izkušnjami, čeprav je namen prav tako pomemben in zadostuje, ko je odpoved dejansko nemogoča ali nepriporočljiva. Tukaj citiramo odlomek iz izjave našega nekdanjega generalnega predstojnika Saveria Cannistre, ki nas zelo jasno približuje vprašanju, ki zadeva ne samo mrtvenje, ampak tudi druge razsežnosti naše človečnosti: »Obstaja veliko vrst iluzij in v njihovi osnovi je vedno kakšna iluzija, katere predmet sem jaz. Lahko rečemo, da vedno poskušamo projicirati lastne izkušnje v resničnost. Ko smo zavedeni, dojemamo stvari drugače, kot v resnici so. Včasih resničnosti dajemo pretiran pomen ali jo idealiziramo, podcenjujemo ali preziramo. In pogosto se preprosto postavimo na mesto Boga, na mesto našega brata, na mesto drugega. Zelo težko je imeti odprt pogled na resničnost, ki nas obdaja. Pravzaprav se resničnosti nikoli ne dotaknemo z deviškim pogledom – to je sad izvirnega greha. Izgubili smo svojo prvotno nedolžnost, ne moremo se osvoboditi pogojev in izkrivljanja našega dojemanja. Edini način, edina pot je skozi izkušnje. Svojega načina bivanja ne moremo spremeniti samo s spreminjanjem idej, konceptov, intelektualnih naporov. Na žalost nismo preveč pripravljeni in vzgojeni, da bi se vadili ali razmišljali o svojih izkušnjah. Isto izkušnjo lahko ponovimo stokrat, gremo skozi njo in se ničesar ne naučimo, ker težave in napake vedno pripisujemo zunanji resničnosti, ne da bi se vprašali, ali bi se morali spremeniti mi sami. Nočem reči, da nas samo negativne izkušnje ščitijo pred iluzijami. Obstaja tudi prostor za pozitivne izkušnje, na primer, do te mere, da nam ljudje, ki nas resnično ljubijo, pomagajo premagati naše iluzije. Lahko doživimo, da v odnosu s šibko, revno osebo, ki potrebuje pomoč, odkrijemo pomanjkljivosti v sebi. Seveda takšna izkušnja krize kaže, da potrebujemo nekaj sprememb, da je nekaj v nas doseglo kritično točko. [...] Oseba mora biti vzgojena, oblikovana za uporabo teh preizkušenj, še posebej, ko gre za negativne. Danes je kriza skoraj nedvoumno povezana z napako, zato je treba od nje pobegniti. In vendar tako človeško kot duhovno življenje rasteta skozi krize. Naučiti se moramo iti skozi njih na pozitiven, ustvarjalen način, ne da bi bili nestrpni, ne da bi zaostajali, ne da bi se izmikali. To pomeni, da moramo imeti pozitiven odnos do krize, se soočiti z njo in jo ustrezno razlagati. Zahvaljujoč temu lahko človek preživi krizo, brez nje v resnici ni rasti, ki bi človeku dala trdno doslednost.« Kot povzetek te izjave lahko jasno rečemo, da je mrtvenje nenadomestljivo sredstvo za notranje očiščenje od egoizma, sebičnosti, egocentričnosti ... In s tem, ko se osvobodimo teh drž, pripravimo prostor za popolno ljubezen. Cilj mrtvenja je ljubezen. Ima veliko bolj pozitiven kot negativen pomen. Obogatilo naj bi nas s tem, kar je bistveno, kar je najbolj dragoceno, ne da bi nas prikrajšalo za resnične vrednote. Če pa nas prikrajša za nekaj manj dragocenega, je to samo zato, da bi ponudilo veliko bolj dragoceno vrednoto. Zato askeze ne smemo obravnavati kot nekakšne brezdušne vaje, ampak kot izbiro nečesa dragocenega, kar je vredno izbrati. Torej je to racionalna odločitev in še več – junaška izbira. Izbira, ki jo narekuje ljubezen. Koliko stvari si mora odreči mati, ki skrbi za svojega otroka, kakšnemu trudu in utrujenosti se izpostavlja! Vendar tega nikoli ne bo imenovala askeza, ampak ljubezen do otroka. Zato ljubezen in samo ljubezen pojasnjuje pomen redovnega mrtvenja.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/99