Delo v Karmelu je že od samih začetkov zelo spoštovano, saj je pomemben del naše poklicanosti. Mislimo na ročno delo. Praviloma se ne posvečamo intelektualnemu delu, ali pa se ga lotimo v zelo omejenem obsegu. Naše miselno delo je molitev, nenehno premišljevanje o Božjih resnicah. Zahtevno intelektualno delo pa nam ne bi dovolilo, da srce in um ostajata pozorna na Boga. Živimo od dela svojih rok. Res je, da nam dobri ljudje včasih prinesejo tudi »dar«, ki ga darujejo predvsem Bogu in za katerega želijo, da ga uživamo. Vendar tega ne prosimo, razen v izjemnih primerih. V Karmelu je veliko dela in zanj je malo časa. Opraviti moramo vsa gospodinjska opravila, kot so kuhanje, pranje, čiščenje, šivanje, delo na vrtu, v gozdu, košnja trave, priprava drv, skrb za kokoši. Prav tako pa se moramo tudi preživljati - predvsem s peko hostij in krašenjem sveč. Tudi manjša popravila doma opravimo same. Strokovnjake pokličemo le, ko res ne gre drugače. Ker večino dneva preživimo v molitvi, je treba čas za delo dobro preživeti, ker mora biti dovolj časa za vse. In navadno ga je dovolj. Odvisno je od dobre organizacije dela, ki med drugim vključuje pravilno uporabo sposobnosti vsake sestre in vestno opravljanje dolžnosti. Od trenutka, ko vstopimo v Karmel, se naučimo »spoštovati čas«, ne pa ga zapravljati. Razen ob praznikih nobena sestra nikoli ni brezdelna. Tudi ko se zberemo k razvedrilu, ki je bolj sproščeni čas dneva, prihajamo tja s svojimi ročnimi deli in medtem ko se pogovarjamo, roke ne prenehajo delati. In spomnimo se, kaj so sodobniki povedali o naši materi, sveti Tereziji Jezusovi. V govorilnico je vedno prišla s prejo. Ko je neki prelat pokazal svoje nezadovoljstvo, da mati Terezija hkrati dela, ko govori z njim, je svetnica odgovorila, da je preveč uboga, da bi si dovolila brezdelje. Torej, če se prelat še vedno želi pogovarjati z njo, se mora strinjati, da bo istočasno vrtela kolovrat. Sposobnosti sester so maksimalno izkoriščene in priznati je treba, da je Bog vsako od njih obdaril z nekaterimi talenti. Vsaka sestra na tistem področju, ki je njena močna točka, lahko veliko prispeva k skupnemu dobremu. Tako so sestram zaupana delovna mesta, ki ustrezajo njihovim posebnim talentom. V naših karmelih so sestre, ki so odlične pri šivanju, vezenju, slikanju, kiparstvu; nekatere od nas igrajo različne inštrumente in lepo pojejo; nekatere znajo kaligrafijo in oblikujejo dekoracije, sestavljajo priložnostne pesmi; prav tako so sposobne vseh vrst "mojstrovin"... Torej počnemo vse vrste stvari, ki bi jih bilo tukaj težko našteti. Vsaka od sester kaže zanimanje za delo drugih. To je velika moč redovne skupnosti in tudi nekaj, kar se človeka pogosto globoko dotakne. Vsaka ima svoje področje, za katerega je odgovorna, toda sestra, ki se boji, da kljub trudu, ki ga je vložila, ne bo mogla pravočasno narediti svoje dolžnosti, lahko vedno računa na pomoč drugih, tudi v zadnjem trenutku. Zagotovo ne bo ostala sama, nemočna in zaskrbljena. Katera od sester bo gotovo odložila svoje delo in vprašala: »Ali vam lahko pomagam?« Danes pomagajo meni, jutri bom jaz pomagala drugim - vse je skupno, ni "tvojega" in "mojega". Tudi starejše in bolne sestre so srečne, ko lahko pri nečem pomagajo drugim. Ko gre za delo, je treba omeniti še en vidik. Od nas se zahteva, da smo pri njem zelo natančne in vestne. V samostanu mora vse, kar so storili ljudje, ki so se posvetili Bogu, nositi znamenje velike skrbnosti in biti dobro narejeno. Kajti za koga to počnemo? ... Delo je tudi naše služenje Bogu in molitev naših rok, ne glede na to, ali je nagrajeno, kot si zasluži, ali ne. A kljub temu se tudi pri delu vedno znova srečujemo s svojo šibkostjo, nepopolnostjo. Res je, kar pravi psalmist: »Siromak sem in beden, toda Gospod skrbi zame.« Za perfekcionizem v samostanu ne sme biti prostora. In če si v stiku s svojo krhkostjo, si prizanesljiv tudi do drugih. Kaj je še delo v karmelu? To je naša solidarnost z našimi sestrami in brati po svetu, ki morajo veliko in trdo delati. To je naša vsakodnevna žrtev, še posebej, ko je utrujajoče, naporno ali neprijetno, ker delo ne daje vedno zadovoljstva. Nedvomno je sredstvo za združitev z Bogom, če se ga lotimo z mislijo, da je prizadevanje za Njega. To je način sledenja Kristusu v Njegovem zemeljskem življenju, še posebej v letih, ki jih je preživel skrito v Nazaretu. To je dejavnik, ki krepi družinsko vez v redovni skupnosti, ko se je treba čutiti odgovornega za skupno stvar. Konec koncev je dejavnik duhovnega napredka, ki zahteva veliko žrtev, natančnosti, vestnosti, potrpežljivosti, truda - to je velika in pomembna priprava karmeličanske duše za molitev.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/98