Tretji dejavnik, ki v Karmelu ustvarja »molitveno vzdušje«, je tihota. V koru je obvezna popolna tišina. Z Bogom govorimo na glas samo z besedami bogoslužne molitve Cerkve. Tišina vlada v obednici. Prekinja jo le glas bralke, ki bere besedila z versko vsebino, tako da lahko sestre med jedjo hkrati hranijo svojo dušo z Božjo besedo in drugimi duhovnimi spisi. Pogovor med zajtrkom poteka le ob določenih praznikih ali v izjemnih situacijah. Čez dan, z izjemo razvedrila (rekreacije), je velika zadržanost v besedah. Spregovorimo le to, kar je potrebno glede na delo in dolžnosti vsakdanjega življenja. Zvečer, od sklepnic (kompletorija), ki se v karmelu molijo ob 20. uri, je obvezna stroga tišina (silencij). To je čas, ko se skoraj vse delo ustavi, sestre gredo v svoje celice, kjer poskušajo biti samo z Jezusom in Zanj. To je zelo pomemben čas, namenjen negovanju in razvijanju odnosa z Ženinom. Skupno dejanje, ki zaključi dan, je molitev bogoslužnega branja (ki mu po »jutranjicah« rečemo matutinum). Ta »velika tišina«, kot jo imenujemo, traja do konca hvalnic naslednjega dne, ko pozvoni zvonec za konec strogega molka. Čas silencija je blagoslovljen in svet čas. S tem, ko nas s tančico tišine loči od naših sosester in od vseh stvari vsakdanjega življenja, ki se zdijo zdaj »prekrite« s to tišino, nas postavlja bolj neposredno v Božjo navzočnost. Zunanja tihota zlahka prodre v dušo in jo dvigne k Njemu, ki nenehno v večni tišini oznanja svojo Besedo, in to je njegov Sin. To Besedo more – kot pravi sv. Janez od Križa – »duša slišati v molku«. Tihoto je treba okusiti, da bi jo lahko cenili, kot si zasluži. Današnji svet je poln vseh vrst zvokov. Ljudje se pogosto pritožujejo nad hrupom, včasih pa se nanj tako navadijo, da jih tišina lahko prestraši in ogroža. A le v tihoti se oblikuje globina in moč duše. Slabo znamenje je, ko človek preneha hrepeneti po tišini, ki je potrebna za miren in globok razmislek. Vendar pa še vedno veliko ljudi hrepeni po molku, v katerem se lahko rodijo besede, ki imajo težo. Sveti oče Janez Pavel II. pravi: »Priznati moramo, da vsi potrebujemo to tišino, nabito z adorirano navzočnostjo. (...) Molitev jo potrebuje, da ne bi nikoli pozabili, kako videti Boga pomeni sestopiti z gore s tako razžarjenim obličjem, da si ga je potrebno pokriti z zagrinjalom (prim. 2 Mz 34,33). (…); človeško prizadevanje jo potrebuje, da se odpove zapiranju v boj brez ljubezni in odpuščanja. Vsi, verniki in neverujoči, se morajo naučiti tišine, ki bo omogočila Drugemu, da spregovori, ko bo hotel in kakor bo hotel, nam pa, da bomo razumeli to besedo.« (Posvečeno življenje, 38). Strogi molk v naših samostanih ni le sredstvo za ustvarjanje ugodnih pogojev za molitev. Je tudi način zadoščevanja za zlo, ki ga ljudje vsak dan delamo s svojim govorjenjem, in za zlo, ki se tako pogosto dogaja v teminah noči.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/97