Karmel je Marijin red. Njegovo uradno ime je: Red Device Marije s Karmelske gore, karmeličanke pa smo sestre Reda preblažene Device Marije s Karmelske gore. V devetem stoletju pred Kristusom je na gori Karmel v Palestini živel prerok Elija.[1] Bil je puščavnik v eni od številnih jam te gore. Z njim in pod njegovim duhovnim vodstvom so na tam živeli njegovi učenci, ki so v Svetem pismu imenovani »preroški sinovi«.[2] Izraelski kralj Ahab, ki je kraljeval v času preroka Elija, ni bil zvest Bogu in je celotno ljudstvo zapeljeval proč od Boga. Bog je h kralju poslal preroka Elija, da bi ga posvaril in mu kot Božjo kazen oznanil triletno sušo. Po dobrih treh letih, ko res na zemljo ni padla niti kapljica dežja, je prerok molil na gori Karmel in prosil Boga za dež. Občasno je prekinil svoje prošnje in poslal svojega služabnika, da preveri, ali je bila njegova prošnja uslišana in ali je na jasnem nebu kakšen znak, ki napoveduje potrebni dež. Šele sedmič je služabnik prinesel zaželeno sporočilo: Glej, oblak, majhen kot človeška roka, se je dvignil iznad morja. Kmalu je močan naliv napojil žejno deželo. Sveto pismo o tem več ne pove. Lahko si samo predstavljamo, kakšno veliko veselje je zavladalo v deželi. Svetniki in duhovni pisatelji vseh časov (med njimi je tudi papež sv. Pij X.) so bili mnenja, da je duhovni pogled z vrha Karmela segal onkraj materialnega in neposrednega pomena tega majhnega oblaka. Menili so, da Elija v svojem duhu vidi Njo, katere pojav v zgodovini sveta pomeni skorajšnji prihod Odrešenika. On je tisti poživljajoči dež milosti, ki napaja od greha ožgano zemljo. Od antičnih časov je torej ta oblaček veljal za simbol Blažene Device. Morda se je zato na gori Karmel pobožnost do Gospodove Matere razvila tako zgodaj. Staro izročilo pravi, da je Božja Mati v času svojega zemeljskega življenja na gori Karmel obiskala Elijeve naslednike. Čeprav ta tradicija ni zgodovinsko dokazljiva, ima globok duhovni pomen. Kaže na močno zakoreninjeno marijansko pobožnost, ki leži v samih temeljih karmelskega reda. Naši duhovni predniki so se čutili globoko in bistveno povezani s Preblaženo Odrešenikovo Materjo in oznanjevanje Njene slave so imeli za temelje lastne redovne skupnosti. Ko sledimo zgodovini reda, lahko vidimo resnico srednjeveškega reka, ki se je ohranjal skozi stoletja: Carmelus est totus marianus (Karmel je vse Marijin). Ugledni člani reda, svetniki in učenjaki so se z besedo, peresom in življenjskim zgledom borili za Marijino čast, sodelovali pa so tudi v boju za priznanje resnice o njenem brezmadežnem spočetju, ki je bila, kot vemo, razglašena za dogmo šele v devetnajstem stoletju. Vsi samostani terezijanske prenove so Marijine hiše. Ko sestre obljubimo čistost, uboštvo in pokorščino Bogu, se hkrati zaobljubljamo tudi Kraljici in Materi Karmela. Skozi stoletja je Blažena Devica pogosto pokazala, kako všeč ji je čaščenje, ki so ji ga izkazovali njeni otroci v Karmelu. Pred skoraj osemsto leti je svojemu redu podarila največji vidni dokaz svoje ljubezni, sveti škapulir.   [1] Glej Sveto pismo, Prva knjiga kraljev, 17.-19. pogl. [2] Prim. 2 Kr 2,15. https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/91