Srce našega življenja je molitev. Osrednja točka našega Pravila pravi, naj karmeličan(ka) »dan in noč premišljuje Božjo postavo in čuje v molitvi«. Molitvi je v Karmelu posvečen ne le čas, temveč tudi prostor. K molitvi je usmerjeno vse naše življenje, tako osebno kot skupno. Celotno vsakdanje življenje v Karmelu ustvarja pogoje, primerne za molitev. Zato je eno od »posebnih znamenj« karmelskega poklica ljubezen do molitve. Kandidatinja za kontemplativno življenje čuti, da jo neustavljiva moč privlači navznoter, da ostane tam pred Bogom v hvali in ljubezni. Ne želi toliko služiti Bogu z neposrednim služenjem svojim bratom in sestram, ampak želi doseči prav samega Boga, tako da ostane z Njim in ga ljubi na skrivnem ter tako pomaga ljudem. V njej je želja, da bi odšla v samoto, da bi molila dlje; je hrepenenje, da bi odstranila vse, kar jo moti, da bi bila lahko pozorna samo na Boga. Zelo pogosto je odgovor na vprašanje: »Zakaj hočeš vstopiti v Karmel?« sledeč: »Ker me molitev tako privlači, rada molim ...« V Karmelu je veliko molitve. Najpomembnejša je seveda vsakodnevna sveta maša s svetim obhajilom. »Evharistična daritev je vir in vrhunec življenja Cerkve« (Lumen gentium, 11), pravi drugi vatikanski koncil, in je zato najpomembnejši dogodek v življenju redovne skupnosti. Evharistična gostija, znamenje edinosti in vez ljubezni, združuje našo skupnost tako, da smo deležne istega kruha in istega keliha. Svojo osebno ponižno vsakodnevno daritev življenja združujemo z največjo in najsvetejšo Kristusovo daritvijo, ki edina daje polni smisel vsem človeškim žrtvam, ki so bile storjene zaradi Boga. Iz srečanja z Gospodom Jezusom v svetem obhajilu izhaja moč in navdušenje za takšno življenje. To je najpomembnejši in najdragocenejši trenutek vsakdana. Toda tudi v teh pomembnih trenutkih, ko se Bog in človek darujeta drug drugemu, je prostor za apostolsko misel. Tako obdarjen človek ve, da Bog prihaja k njemu z vsem bremenom svojega velikega vinograda, da bi v njem našel sodelavca, ki ga globoko zanima skupna stvar. Dve uri notranje, premišljevalne molitve – ena zjutraj in druga popoldne je tisto, k čemur je oseba poklicana. Molimo v samostanskem koru vse skupaj, vsa družina pride h Gospodu, toda vsaka od nas je v teh trenutkih potopljen v globoko samoto, v kateri marljivo išče Boga in se mu odpira. Seveda vsaka od nas moli drugače, kajti v molitev prinašamo svojo celotno osebnost, ki je drugačna od drugih. Molitev je preprosta, najpreprostejša stvar. Sveta Terezija od Deteta Jezusa je o njej rekla: »Zame je molitev stvar srca, preprost pogled k nebesom«. Velika sveta Terezija Avilska, cerkvena učiteljica, jo je opisala takole: »Molitev ni nič drugega kot prijateljsko srečevanje in zaupen pogovor z Njim, za katerega vemo, da nas ljubi« (Lastni življenjepis 8,5). Nekomu, ki šele začenja moliti, se niti ne sanja, da vstopa v nov svet, drugačen od zunanjega. Ta svet sploh ni siv in dolgočasen, kot se zdi nekaterim ljudem, ki so presenečeni, da lahko toliko časa preživimo pred tabernakljem in se ne »dolgočasimo do smrti«, hkrati pa ne pogrešamo radia, televizije, interneta ali potovanj. Molitev nas uvaja v svet Božje lepote, ki je bolj vznemirljiva od tiste, ki nam jo lahko pokažejo človeški izumi. In dogodivščine v duhovnem življenju so lahko bolj zanimive in predvsem polne globljih vsebin kot tiste, ki so predmet romana. Vendar pa se ne posvečamo molitvi zaradi pustolovščine, ampak zato, ker nas pripelje v stik z edino resničnostjo, ki je sam Bog. Med molitvijo se ukvarjamo s samo Resnico (in z vso Resnico!), ne s fantaziranjem ali fikcijo, ne z nečim, kar je tako rekoč na obrobju resničnosti, kar je nepomembno in plehko. Molitev nas uvaja v polnost življenja, v pravo življenje. In človek, ki moli, to doživlja. Molitev je tudi posnemanje Kristusa, ki se umika na goro, saj živi iz sinovskega pogovora z Očetom. In življenje karmeličanke naj bi bilo prav tako hoditi za Kristusom v vsem, prizadevati si, da bi svoje življenje prilagodili njegovemu«. Notranja molitev je del naše molitvene službe. Druga je ustna molitev – skupna recitacija molitvenega bogoslužja ali duhovnih dnevnic – »Liturgia horarum« (brevir). V ta namen se zberemo sedemkrat na dan v koru, kamor nas kliče glas hišnega zvonca. Razdeljene v dva zbora, izmenično recitiramo psalme, svetopisemske hvalnice, himne in verze iz Svetega pisma, pri čemer je glas v službi Božje besede. Celotno telo zavzema držo čaščenja, tudi z gestami, ki naj bi izrazile hvalo edinemu Bogu v Presveti Trojici, hvalo sveti Božji Materi in svetnikom. Veliko bogastvo misli in duhovne lepote je vsebovano v bogoslužju. Vsak dan zagotavlja novo duhovno hrano tistim, ki molijo, kajti bogoslužje bogati osebno molitev; osebna molitev pa poglablja pristnega kontemplativnega duha, ki je potreben za dostojno obhajanje božjih skrivnosti. Ob praznikih ima molitev brevirja bolj slovesen značaj. V tem primeru se recitacija nadomesti s petjem recto tono – glas puščave. Petje ustvarja možnost globljega doživljanja svetih besedil kot njihovo recitiranje, saj poteka počasneje in omogoča globlje prodiranje v pomen izgovorjenih besed. Vedno pa se je potrebno zavedati, da redovna skupnost z obhajanjem bogoslužja sodeluje pri Kristusovi velikonočni skrivnosti. Na ta način se nekako nadaljuje sveta maša. Poleg tega je čudovito, ker nas iste molitve skozi ves dan povezujejo z vsemi preostalimi udi Kristusovega skrivnostnega Telesa. Zato je to molitev, ki je nikoli ne sme manjkati, dokler so v katerem koli delu sveta ljudje, ki so dolžni moliti brevir. Medtem ko je zgoraj omenjena notranja molitev osebna in individualna molitev (čeprav ima tudi apostolski pomen), je molitveno bogoslužje vedno molitev Cerkve, tudi če moli samo ena oseba. Kljub temu je to tudi osebna molitev, saj vsakdo v to vloži svoja osebna čustva in ljubezen. Molitev v Karmelu ne more biti omejena le na tiste ure, ki jih preživimo v koru pred Najsvetejšim Zakramentom. Gospod je vse posvaril, da »moramo vedno moliti in se nikoli ne naveličati« (Lk 18,1). Po drugi strani pa nas na to spominja karmelsko Pravilo, ki je zakon našega življenja, saj nam daje dolžnost nenehne molitve. Takšna stalna molitev je nedvomno težja od molitve le ob določenih časih dneva in zahteva posebno Božjo milost ter polnejše sodelovanje in zavzetost v osebnem odnosu z Jezusom. To je cilj, za katerega si prizadevamo in za katerega izberemo prava sredstva.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/89