Bog sam izbere V nekem mestu je bilo srečanje za srednješolsko mladino. V enem od svojih nagovorov je pridigar rekel nekaj, kar se je dotaknilo mladih poslušalcev: »Ali veste, da je tretjina izmed vas poklicana v duhovništvo ali v redovništvo, vendar se tega ne zavedate? To vam povem z vsem prepričanjem in gotovostjo.« V tej veliki skupini deklet in fantov nihče ni razmišljal o tem, da ima duhovni poklic. Zato je bil duhovnik izzvan, saj so mladi zahtevali pojasnilo. Vnela se je razprava. Ali je imel pridigar prav, ko je izrekel takšno trditev? Najverjetneje je res poklicanih veliko več ljudi, kot se na splošno domneva. Bog si vedno izbere sodelavce, tesne in zaupanja vredne prijatelje v zadostnem številu in njegova izbira je večna. Preden sem prišel na svet, ko sem obstajal samo v Božji zamisli, je Stvarnikov pogled že počival na meni z izbiro: "Hočem, da je samo zame." Toda zakaj se toliko ljudi ne zaveda Božje izbire zase? Odprimo Evangelij in poiščimo odgovor v Jezusovi priliki o sejalcu. Glej, sejalec je šel sejat. In ko je vrgel seme, je to padlo na vse smeri in usoda posameznih zrn, posejanih zato, da bi vzklila in zrastla v klasje, je bila raznolika. Ena od zrn so padla na cesto, ki je bila steptana zaradi nog mimoidočih. Nekatere so pohodili, druga semena pa so ležala na cesti, dokler jih niso opazile ptice, ki so iskale hrano in si z njimi potešile lakoto. Druga semena niso imela dosti več sreče. Naletela so na skalo, prekrito s tanko plastjo zemlje; kalila so, vendar se niso imela kje ukoreniniti, niso mogla absorbirati vlage, potrebne za rast. Te šibke rastlinice je sonce kmalu izsušilo. Bila so tudi tista semena, ki so padla v zemljo, kjer je bilo dovolj hrane in vode, vendar pa so tam že rasle druge rastline, ki jih nihče ni posejal, pa tudi nihče izkoreninil. Jezus pravi, da je ta plevel »ugonobil« kaljeno seme. Končno so bila tudi tista semena, ki so našla rodovitno zemljo in ta so dala pričakovano žetev. Ko pogledam okoli sebe in vidim svoje družinsko in šolsko okolje, svoje prijatelje, sosede, znance, katerih pogovore sem poslušal … Ali bom težko razločil, kaj je (oziroma ni) v meni ali v mojih vrstnikih preprečilo, da bi to pšenično zrno vzklilo? Kaj je v mnogih srcih ustvarilo to trdo zemljo, negostoljubno za seme poklicanosti? Kako je bilo s temi pticami, ki so pohlepno napadle zrnje in ga pokljuvale? Kakšno sonce je posušilo dragocene kalčke in kakšen plevel ga je zadušil? Mogoče sem bil vzgojen v okolju, kjer se spoštuje in ceni le človekov uspeh in tisto, kar se lahko meri z materialno koristjo ... Pogoji za seme, ki ga je vrgla Božja roka, mogoče niso bili dani. Bog govori jasno, vendar nam prepušča svobodno izbiro. Včasih se zgodi, da tega glasu nisem slišal po svoji krivdi. Izogibal sem se srečanju z Bogom, izogibal sem se srečanj, kjer bi se lahko poučil o Bogu, nisem hodil v cerkev, ne sodeloval pri sveti maši ... nisem molil ... Nisem hotel srečati Njega, ki mi je imel povedati nekaj pomembnega, veliko pomembnejšega od tega, kar so mi imeli povedati prijatelji, znanci, mediji, zabave ... zame bi bilo tisto pomembnejše in dragocenejše. Zakaj Bog ni kričal tako glasno, da bi ga človek enostavno moral slišati, pa če hoče ali noče? Zato, ker Bog išče prijatelje, ne sužnje – prijatelje, ne ljudi, ki so prisiljeni, ustrahovani, manipulirani. Ko iščeš prijatelja, si želiš osebo, ki si želi biti v tvoji družbi. Včasih se celo rad pretvarjaš, da ti sploh ni mar zanjo, da vidiš, ali si nekdo, ki ji je res pomemben in ali je res nič ne bo odvrnilo ... In ali bi moral Bog glasno zahtevati, izvajati pritisk? Želi biti izbran prostovoljno, želi biti ljubljen in zaželen. Sam ljubi in ti veš, kaj pomeni ljubiti. Razumeš, da je ljubezen žejna vzajemnosti in se ne bo zadovoljila z ničemer, kar je prisiljeno. Morda se vprašaš: Torej, kaj naj storim v tej situaciji? Kako naj vem, ali imam duhovni poklic ali ne? Kako lahko popravim tisto, kar je morda zaradi moje krivde ali krivde drugih preprečilo, da bi me Božji glas dosegel? Najprej se odloči, da boš v bližnji prihodnosti prosil Boga, naj ti spregovori in ti da vedeti, kaj pričakuje od tebe. Reci mu, da čeprav ti je že velikokrat govoril in ga ti iz kakršnega koli razloga nisi slišal, naj ti spet govori, kajti zdaj si pripravljen poslušati. Ne boj se, kaj ti ima povedati. Zaupaj, da je to, kar ti pove, glas Srca, ki te zelo ljubi in zato želi tvojo srečo. In sicer že tu na zemlji, ne šele v prihodnjem življenju. Pomembno je, da se ne bojimo tega, kar slišimo, ampak želimo vedeti resnico o sebi, resnico o Božji volji zame. Kako bo Bog spregovoril? Z glasom, ki ga bodo slišala ušesa? Mislim, da ne. Čeprav se včasih zgodi, da govori tako, ima na tisoče drugih načinov komuniciranja z vsakim človekom. Lahko govori z besedami knjige, z glasom osebe, ki nam je blizu ali jo vidimo prvič v življenju, lahko govori skozi nek dogodek, ki ga boš razumel na način, ki ga nihče drug ne bo. In tako je nek mladenič, sveti Anton puščavnik, ko je bil v cerkvi, slišal besede evangelija, ki so jih brali pri oltarju: »Prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj« (Lk 18,22). Teh besed niso slišala le njegova ušesa, temveč se je ob njih zganila njegova duša. Slišal jih je naslovljene neposredno na njegovo srce in povsem prepričan je razumel, da jih je Bog spregovoril osebno njemu. Za nekega drugega človeka je bil takšen klic k posvečenemu življenju povsem drugačen. Videl je namreč razpadati truplo mlade ženske, ki jo je poznal, ko je bila živa, in katere lepoto je občudoval. Ta ženska je bila španska kraljica, moški, o katerem govorimo, pa je bil sveti Frančišek Borgia. Po drugi strani pa je ponižni karmeličan, brat Lovrenca od Vstajenja, ki je v svojem življenju dosegel visoko stopnjo združenja z Bogom, razbral Božji klic, naslovljen nanj, ko je gledal golo zimsko drevo – mrtvo drevo, ki ga Božja moč vsako pomlad prekrije s svežim zelenim listjem. To drevo mu je govorilo z Božjim glasom: »Hodi za menoj.« Neka ameriška karmeličanka v svoji avtobiografiji pravi, da je »slišala« Božji glas v klavnici, ko je gledala, kako so klali jagnjeta. Bog torej pozna različne načine govorjenja. Kadarkoli bo govoril, bo poklicana oseba to slišala v globini svojega srca. Pogosto je njegov klic pospremljen s sladkim povabilom, vedno pa ga doživljamo kot globoko prepričanje. Drug nasvet je, da poskusi vsaj malo spoznati redovno življenje. Preberi nekaj o tem, vprašaj tiste, ki imajo tu izkušnje, pogovori se s tistimi, ki živijo to življenje. Distanciraj se od mnenj ljudi, ki imajo drugačen poklic in ne morejo vstopiti globlje v realizem redovnega življenja. Zakaj je to tako pomembno? Ali bi bilo res dobro zanašati se na mnenje tistih, ki redovnega življenja sami ne poznajo dobro, pa vendar pogosto površno sodijo? Poskusi razmišljati o teh stvareh brez predsodkov. Morda si predsodke prevzel iz okolice in ti preprečujejo, da bi svobodno gledal nase ... Tudi če stik z redovnim življenjem ne vpliva na tvojo izbiro življenjske poti, boš imel vsaj eno korist, in sicer, da spoznaš novo, zagotovo zanimivo in povsem neznano področje življenja. Ali ni zanimivo malo vpogledati v tako drugačno poklicanost, ki je očitno brez vsakršnega sijaja in čara, in razumeti, kaj nekatere ljudi vabi, da se odrečejo vsemu in tako služijo Bogu? Te strani, napisane tukaj zate, ti bodo dale priložnost, da preučiš te zadeve, odprle ti bodo, vsaj delno, nov svet, skrivnostni svet redovnega življenja v njegovi radikalni obliki. To je samostansko življenje v Karmelu. Zamisel o pisanju teh strani se je rodila kot rezultat pogovorov z mladimi, ki pridejo v našo govorilnico sami ali s svojimi kateheti in nam postavljajo vprašanja o našem življenju in poklicanosti.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/79