Karmel je gora v Sveti deželi, kjer je molil prerok Elija. Sledil mu je prerok Elizej, za njim pa še mnogo puščavnikov. V 12. stoletju so se puščavniki povezali med seboj in jeruzalemski patriarh jim je leta 1209 napisal Pravilo. Svoja bivališča so postavili okrog kapelice, ki so jo posvetili Mariji, ker so prav v Božji Materi prepoznali najlepši vzor kontemplativnega življenja. Po njenem zgledu so svoje življenje posvetili premišljevanju Božje Besede v svojem srcu. Imenovali so jih »Brate preblažene Device Marije s Karmelske gore«, ali na kratko karmeličane. Marijino poslanstvo v Karmelu je: zarisati v svojih sinovih in hčerah duhovne poteze edinorojenega Sina. Naše geslo je vzklik preroka Elija: »Gorim za Gospoda, Boga nad vojskami!«   Z begom pred Saraceni po letu 1237 se je Red hitro razširil po vsej Evropi. Leta 1247 je papež Inocenc IV. potrdil Pravilo, prilagojeno evropskim razmeram. Leta 1452 je Red dobil žensko vejo.   Leta 1562 je sv. Terezija Jezusova v Avili (Španija) ustanovila majhen samostan, in sicer po prvotnem Pravilu. Do tedaj so bili namreč ženski samostani zelo veliki, v njih je živelo tudi do 180 redovnic. Povezala je puščavniško samoto s skupnim sestrskim življenjem. Določila je majhno skupnost (13 oz. kasneje 21 sester), strogo klavzuro, uboštvo. Glavni cilj njene prenove je živeti v globokem in pristnem prijateljstvu z Bogom ter tako delovati za rast svete Cerkve.   Zunanje znamenje naše predanosti Mariji in glavni del redovne obleke je karmelski škapulir, ki ga je Božja Mati sama izročila Karmelskemu redu. Laiki to Marijino obleko nosijo v poenostavljeni obliki.   Ostanki karmeličanske kapele na gori Karmel.  https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/35