Redovni brat laik iz 17. stoletja. Spreobrnil se je nekega zimskega dne ob pogledu na golo drevo. Razmišljal je, kako bo zopet ozelenelo in ob tem je v sebi globoko začutil Božjo previdnost. Tega ni nikoli več pozabil in je bilo podlaga za njegovo kasnejše poslanstvo – pričevanje o vaji za življenje v Božji navzočnosti. Preprosti in imenitni ljudje so prihajali k njemu po nasvet ali ga prosili molitve.   V zvesti vaji v Božji navzočnosti je našel rešitev in notranji mir: »To, kar sem želel in iskal, je bilo samo sredstvo, po katerem bi bil ves Božji. Tedaj sem se odločil, da dam vse za vse. Ko sem se daroval Bogu v zadoščenje za svoje grehe, sem se iz ljubezni do Njega odrekel vsemu, kar ni On in začel sem živeti, kot da na svetu obstajava samo On in jaz.« »Ker mora biti molitev vez (cement) te hiše, zato se moramo truditi vzljubiti vse, kar nam k temu pomaga.« »Delam to, kar bom delal vso večnost: slavim Boga, hvalim Boga, častim Boga in ga ljubim iz vsega srca. To je vse naše opravilo, bratje moji; častiti Boga in ga ljubiti, brez zaskrbljenosti za vse drugo.« https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/122