Srčna želja sv. Terezije Jezusove je bila, da k prenovljenemu načinu življenja v Karmelu pritegne tudi brate, saj bi bili lahko oni dobri duhovni spremljevalci in spovedniki sester. Rojstvo bosonogih karmeličanov se je zgodilo po zaslugi sv. Janeza od Križa in p. Antonija Jezusovega v Duruelu 28. novembra 1568. Glavni cilj karmeličanov, kot je izražen v našem Pravilu ali življenjskem standardu, je živeti v zvestobi Jezusu Kristusu podnevi in ​​ponoči. Njihov veliki cilj in namen je, po besedah ​​Terezije Jezusove, biti prijatelj z Bogom, biti pogosto na samem z Njim, v zavesti, da nas ljubi. Od tu bratje širijo karmelsko karizmo po Cerkvi s centri duhovnosti (hiše molitve, puščave, samostani ...). Pomagajo različnim lokalnim Cerkvam po vsem svetu z župnijami, ki so zaupane njihovi pastoralni oskrbi. Drug vidik njihovega delovanja pa je širjenje karmelske karizme s pomočjo spisov o duhovnosti (vodijo različne založbe), duhovnih vaj in duhovnega vodenja ...   Bosonogi ali terezijanski karmeličani so razpršeni po vsem svetu. Po zadnjih statistikah (2012) imamo 3994 bratov, vključno s tistimi v pripravništvu. Od svojega nastanka je bila večina reda v Evropi, kar se postopoma spreminja – zdaj po številu rastejo Azija, Amerika in Afrika. Od skoraj 4000 naših bratov jih več kot tisoč prihaja iz Indije. To dejstvo kaže, da težišče reda ni več v Zahodni Evropi, temveč v Aziji. V stari Evropi smo v procesu prestrukturiranja, medtem ko smo v Aziji v procesu širitve.   Red je razdeljen na šestinpetdeset področij pristojnosti, ki se imenujejo z različnimi imeni: province, polprovince, komisarijati in generalne delegacije. Dvajset karmeličanov je posvečenih v škofe in opravljajo svoje karmeličansko poslanstvo v različnih škofijah, ki so jim zaupane. Provinca z največ brati je Manjummel z 263 člani.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/109