Bosonogi karmeličani in karmeličanke priznavamo sveto Terezijo Avilsko kot svojo mater in ustanoviteljico. Smo edini starodavni red, katerega ustanoviteljica je ženska, in za razliko od drugih redov, ki imajo moške in ženske veje, so bile sestre ustanovljene pred menihi. Naziv bosonogi je bil tedaj uporabljen za tiste redovnike oz. samostane (npr. frančiškanske), ki so se vračali k strožjemu načinu življenja. To ime se je ohranilo do danes, čeprav ne pomeni dobesedno bosih nog. Smo prenovljena oblika starodavnega reda, ki vključuje tako zvestobo duhu in tradiciji Karmela kot tudi nenehno prizadevanje za prenovo. Bosonoge karmeličanke živimo življenje, ki je posvečeno izključno kontemplaciji. S tem pričujemo, da ima Bog absolutno prvo mesto v človekovem življenju. Z odprtim srcem smo odgovorile na Božji klic in svoje življenje spremenile v daritev. Odpovedale smo se družini in svobodi komuniciranja s svetom, da bi lahko celotno svoje življenje podredile molitvi in prebivanju v Božji navzočnosti. Negovanje odnosa z živim Bogom je razlog našega obstoja in naša glavna dolžnost. Vse drugo je drugotnega pomena. Zato smo se, da bi si zagotovile ustrezne življenjske pogoje in posebno »klimo za molitev«, odločile za radikalno ločitev od sveta v obliki papeške klavzure, samote in tišine. Klavzura varuje svobodo duha in telesa in nam omogoča, da vsa svoja prizadevanja posvečamo srečanju z Bogom tako skozi vsakodnevno evharistijo in molitveno bogoslužje kot tudi v osebni meditaciji oz. notranji molitvi. Naše izkustvo Boga je v bistvu temelj našega apostolata – gre za apostolat duhovne predanosti namenom Cerkve in apostolat pričevanja našega življenja. Ta naloga izključuje kakršno koli drugo obliko aktivnega delovanja v Cerkvi – npr. kateheze, vodenje duhovnih vaj ipd. Posebno vlogo v Karmelu ima tudi skupnost, saj je prostor za občestvo med sestrami. Sv. Terezija je dala velik poudarek tudi na čase druženja in skupnega praznovanja, ko vlada močno družinsko vzdušje. Po kanonskem pravu je vsaka skupnost, torej vsak samostan, popolnoma avtonomna, pravno pa ima samostan status sui iuris (prim. kan. 613). V vsakdanjem življenju redovnice združujemo gorečo molitev z ročnim delom. To delo ne vključuje le običajnih gospodinjskih opravil, temveč tudi dela, namenjena pridobivanju sredstev za preživljanje: npr. peka hostij, krašenje sveč. Bosonoge karmeličanke, skrite v tišini svojih samostanov in navidezno neznane svetu, smo prisotne po vsem svetu. Po statistiki izpred nekaj let število redovnic dosega 11.500. Okoli dve tretjini samostanov živi po konstitucijah, potrjenih leta 1991, ostali pa po konstitucijah, potrjenih leta 1990. Ti samostani se nahajajo v 98 državah. Velik razvoj reda poteka v jugovzhodni Aziji, Latinski Ameriki, Afriki in vzhodni Evropi. Številni novi poklici omogočajo, da se odpirajo novi samostani v Vietnamu, na Filipinih, v Indoneziji, Mehiki, Braziliji, Argentini, Kolumbiji, Madagaskarju, Demokratični republiki Kongo, na Poljskem, Hrvaškem in v nekaterih državah nekdanje Sovjetske zveze. Karmelski poklici se še vedno obujajo tudi v zahodni Evropi, zlasti v Španiji, Franciji in Italiji. A po drugi strani je res, da tudi vedno več samostanov trpi zaradi pomanjkanja novih poklicev, vključno z nekaterimi, ki morajo sprejeti bolečo odločitev, da se zaprejo. Veselje, prav tako kot žalost, je znamenje časa, ki nas vabi, da razločimo Božjo voljo in jo zvesto izpolnimo v novi situaciji.https://karmel-mirnapec.rkc.si/index.php/content/display/108